Najvišji vrh moje občine in suhadolski Mlinčki

Današnji sončni dan je za najino hribolazenje izgubljen, ker se bojiva, da bi po celodnevni hoji težko še kake štiri ure stala v Hali, kjer bo nocoj veselica ob tridesetletnici Pankrtov, ki je nočeva zamuditi, in pri tem zares uživala. Tako bom le obudila spomin na osvojitev najvišjega vrha komendske občine prejšnjo sredo.

Čeprav Koseški hrib meri samo 467 m in je nepomemben gozdnat hrib, kakor so rekli na radiu Dur in kakor lahko sklepate tudi iz njegovih domačih imen Hosta in Goša, sva si ga privoščila kot kak logistično zahteven cilj: z dvema avtomobiloma. Prvega sva pustila pri sv. Klemenu v Suhadolah pri Komendi, z drugim pa sva se odpeljala v Mengeš na parkirišče pod Gobavico. Do Mengeške koče na njej je le 20 minut zmernega vzpona. Nato sva sledila kažipotu Rašica. Onkraj Marinega hriba in Magarovnika pot na Rašico zavije levo, midva pa sva sledila oznakam KPP (Komendska planinska pot) skozi Šinkov Turn v Koseze (označenost ni najboljša, zato sva se znašla v Podkotu, kar pa ni dosti s prave poti). To nama je vzelo slabo uro. Iz Kosez na hrib, ki so mu dale ime, je samo dobrih 20 minut, a preden sva prišla na vrh, sva še komaj kaj videla, le pogled na letališče z vsemi tistimi lučkami je bil lep. V tem času je pohodom po službi odmerjen res kratek čas, saj je ob petih že tema. Tako sva bila prav hvaležna pohodniku iz Kosez, da nama je pokazal ne prav očiten odcep proti Mlinčkom, ki sva si jih že dolgo želela ogledati. Na desetine mlinskih kolesc se sicer ni kaj dosti vrtelo, ker ni bilo veliko vode, pa še tisto je ovirala obilica odpadlega listja, a ko sva prižgala vse svoje baterijske svetilke, je bilo vendarle kaj videti. In kočica je tam pa mize in klopi, gašperček in lopa z drvmi. V slabe pol ure naju je lepa pot pripeljala v Suhadole k prvemu avtu. K Mlinčkom se bova še vrnila, kadar bo sijalo sonce in bo dovolj vode, da se bodo vsi vrteli.

Merjaščeva pot četrtič

Da, četrtič. V letih 2022 in 2023 sva že trikrat hodila po Merjaščevi poti, a tega še nisem popisala. Morda bo tale »rekonvalescentski« pohod spodbuda, da končno bom. Moje koleno namreč še ni čisto zanesljivo, zato še vedno izbirava res lahke poti. Po vodničku Jožeta Draba iz septembra 2022 sva se 18. marca lotila prvih treh vrhov Merjaščeve poti. Ta vodi po hrib(čk)ih okrog Sostrega, ki so del Posavskega hribovja. Začrtali so jo učitelja Jože Drab, sicer tudi planinski vodnik in pisec, in Urša Lužar ter osmošolci in devetošolci OŠ Sostro. Ker je nastala v času omejitev zaradi koronavirusa, nikjer ne seže čez mejo Mestne občine Ljubljana. Ustanovitelji ji rečejo kar Ljubljanska Himalaja. Označena je s črno-rumenimi markacijami – krogi, črtami in puščicami. Teče čez 33 vrhov, na katerih so rdeče aluminijaste tablice (sprva so bile lesene) z imeni in nadmorskimi višinami vzpetin ter znaki, ki jih namesto žigov (teh na poti ni) lahko prerišemo v svoj dnevnik vzponov, ki je del vodnička.

 

                                                

Parkirala sva pod cerkvijo sv. Urha (S 46.035722, V 14.585928), a ker sva slišala, da tam vlamljajo v avtomobile in sva bila na parkirišču sama, sva se počutila nelagodno. Zato sva se prestavila k cerkvi, kjer je bilo že več avtomobilov. Sv. Urh (341 m) je znan po zločinih domačih izdajalcev nad partizani in njihovimi podporniki. V nekdanji mežnariji, odprti vsak dan od 8.00 do 13.00, je razstava o dogodkih iz druge svetovne vojne. Na ogled so fotografije in besedila, lahko pa se spustimo tudi v kletne prostore, kjer sta bila zapor in mučilnica. Nad cerkvijo je grobnica žrtev s spomenikom (v zimskem času je žal pokrit, a sva ga že videla, ko sva šla na Orle), v gozdu za njo pa lipi, kjer so mučili nekatere žrtve.

 

Za spomenikom sva, sledeč markacijam, vstopila v gozd. Prvi odcep desno sva izpustila, po drugem pa sva se povzpela (po vodničku se gre tam sicer levo, po spodnjem kolovozu, a midva sva hotela še čez Breznik, ki ni del Merjaščeve poti). Merjaščevih markacij poslej seveda ni bilo. Na naslednjem razcepu sva sledila vijoličasti puščici desno. Za njo se je kolovoz stisnil v jarek, ga vrh blagega vzpona zapustil in se nadaljeval po ravnem. Po slabih 10 minutah se je desno odcepila steza na Breznik in hitro sva bila na njem. Med vzponom sva opazila ostanke rdeče-bele markacije. Vrh (384 m) ni ne označen ne razgleden. Na najvišji točki je raslo čudno, na pogled ne ravno zdravo drevo.

 

Po drugi strani sva se spustila na markirani spodnji kolovoz. Pristala sva na sedlu z več potmi, najina se je nadaljevala naravnost navzgor (levo GOSTILNICA ORLE, nazaj URH). Prvič sva se začela zares vzpenjati. Desno skozi drevje sva videla Ljubljano, Šmarno goro in zadaj Karavanke. Opazila sva nekaj koreninastih bližnjic, a naju niso zapeljale. Sčasoma je tudi markirana pot postala koreninasta. Merjaščevim markacijam so še vedno delale družbo vijoličaste puščice. Čez četrt ure sva dosegla predvrh, po kratkem spustu pa se povzpela na glavni vrh (430 m) Dobrunjskega hriba (1 je njegova številka v seznamu vrhov na tej poti). Ker je poraščen z gozdom, ni razgleden. Njegov znak je par odtisov čevljev. Na novih tablicah je QR-koda za pridobitev podatkov in zemljevida poti (na lesenih je še ni bilo), poleg Mestne občine Ljubljana je po novem napisano tudi PD Ljubljana Matica.

 

Z Dobrunjskega hriba sva sestopila po drugi strani. Kdaj sva bila na ali pri njegovem južnem vrhu, nisva bila gotova, ker nisva opazila nobene izrazite vzpetine. Prepoznala pa sva strmi spust (strm seveda za tamkajšnje razmere), ki ga napoveduje vodniček. Nato sva se povzpela na Pokurnike, ki niso kontrolna točka Merjaščeve poti. Tudi od kolovoza nanje je bilo še nekaj odcepov, a se nisva menila zanje in po slabih 20 minutah stopila na vrh. Pokurniki (430 m) so neopazen, nerazgleden in neoznačen hrib. Za vrh sva »določila« na pogled najvišjo točko pri mogočnem drevesu.

 

Po blagem spustu sva čez kakih 5 minut zavila ostro levo, kamor so kazale puščice (lomljena rumeno-črna, tudi rdeča in vijolična, nazaj kažipot URH). Mlad traktorist je pospravljal precej razdejan gozd. Padlo je tudi drevo z Merjaščevo markacijo. Na naslednjem razcepu sva sledila markaciji levo. Z desne sta se priključila še dva kolovoza, najin pa se je razširil. Prej kot v 10 minutah sva prispela na križišče s kažipoti nazaj URH, desno ORLE, naprej ZADVOR. Tam sva že hodila, ko sva šla na Orle. Črno-rumene markacije so kazale naravnost naprej. Minuto zatem sva se ustavila pri spomeniku ustanovitvi Molniške čete 13. junija 1941 desno ob poti (S 46.02162, V 14.57811). Zaradi polomljenega drevja in blata je nastal »obvoz«; nekateri blatni odseki so bili videti, kakor da so jih razrili merjasci (saj smo na Merjaščevi poti!). Na razcepu kmalu zatem je bil najin levi krak (desno TEK) in 5 minut od spomenika sva bila že na Zadvorskem hribu (2; 401 m). Njegov znak je veverica. Tudi ta vrh je gozdnat in zato nerazgleden.

 

Po drugi strani se je steza brž iztekla na kolovoz, kjer sva pri štoru, »našemljenem« v Merjaščevo markacijo, nadaljevala v levo. Prej kot v 5 minutah sva bila pri postaji 6 zadvorske trimske steze. Pot z vijoličasto puščico se je odcepila desno. Do postaje 7 je bilo še kakih 5 minut. Na tamkajšnjem razcepu naj bi po vodničku zavila desno, a markiran je bil levi krak. Ob desnem sva odkrila premazano Merjaščevo markacijo, torej so tam traso očitno spremenili (tudi spletna različica vodnička ni popravljena*). Tako sva namesto k postaji 8 prišla k 4 in 3.

 

Blag spust naju je pripeljal do postaj 2 in 1 (nazaj slab kažipot ORLE) in na razcepu pri 1 sva se držala desno. Dobre četrt ure od postaje 7 je povprek pritekla trimska steza od postaj 8 in 9, ki sva ju zaradi spremembe trase izpustila. V levo sva prišla najprej k postaji 10, po 5 minutah pa k 11, kjer sva trimsko stezo zapustila v desno. Slabih 10 minut zatem sva stopila iz gozda v dolino in pri hiši Cesta 13. julija 72 prečkala asfalt na meji med Cesto 13. julija na levi in Podmolniško cesto na desni, kjer stoji krajevna tabla Podmolnik. Na drugi strani sva zakoračila na ožjo, a še vedno asfaltno Mareško pot čez Podmolniški graben in med hišami zaselka Podmolnika, ki se mu reče Pri Mohtu. Na levi sva videla Sostro ter Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke v ozadju, na desni pa svoj zadnji cilj, Marenček (tako od daleč sva ga gledala že pred leti). Po slabih 10 minutah je asfaltna cesta zavila ostro desno, naprej pa je tekla makadamska in midva sva šla po tej. Ob njej so cveteli mali zvončki, trobentice, pljučniki, jetrniki, podlesne vetrnice, pasji zobi, tevje, lapuhi, blagodišeči telohi, dvolistne morske čebulice, deveterolistne konopnice – neverjetno pestra pomladna ponudba.

Kar hitro se je tik pred odcepom ceste levo v Sadinjo vas desno nazaj odcepil kolovoz (S 46.02401, V 14.60484) v gozd. Prva okrogla markacija (pritrjena, ne narisana) je bila brezhibna, naslednji narisani črtni pa sta bili prebarvani. Pri drugi prebarvani se je levo v breg odcepila skromna stezica, a ker so bile (nekdanje) markacije ob glavni poti (kolovoz se je zožil v stezo), sva nadaljevala po tej. Bila je strma, zasuta s suhim listjem, koreninasta in blatna (vidni so bili zdrsi predhodnikov). Naslednja markacija ni bila zbrisana, a že slaba. Pot se je znova razširila. Po 15 minutah je z desne od spodaj iz vasi pritekel kolovoz in tam naju je (tudi prebarvana) oznaka za ovinek usmerila levo navzgor (na drugi strani istega drevesa je bila pritrjena rumena puščica za nazaj). Poslej so se kar vrstile prebarvane okrogle markacije. Visoko pred seboj sva videla teči srne. Čez 10 minut sva stopila na vrh.

 

Marenček (3; 415 m) je v Atlasu Slovenije zapisan kot Marinček (doslej sem poznala le različice Mareček, Marječek in Murječek). Označen je z geodetskim kamnom. Na vrhu sta tablica Merjaščeve poti (njegov znak je metulj) in markacija, ki usmerja na drugo stran. Po legendi je bil menda na hribu grad in graščak je neusmiljeno pobijal »neubogljive« podložnike. Ker je moril, so ga klicali Mureček, zato se hribu reče Mareček. Če je verjeti Wikipediji.

 

Čas je bil za vrnitev. Marenček sva zapustila po drugi strani, kjer je bila pot razločna in primerno markirana. Pri eni izmed markacij, kjer se je v levo odcepila stezica, sva se ločila od označene poti. Poslej sva se spuščala po ozki, z listjem posuti, a kljub temu dovolj opazni stezici, obdani z vsemi že naštetimi spomladanskimi cveticami. Pogled skozi drevje je pokazal, da je smer prava, kmalu pa sva zagledala tudi kolovoz in makadamsko cesto, po katerih sva prišla gor. Po 20 minutah sva pristala pri tisti prebarvani markaciji, nasproti katere sva gor grede opazila skromno stezico – prav po tej sva prišla dol. Še dobro, saj je bila precej manj strma od tiste, po kateri sva se povzpela na Marenček.

 

 

 

Za vrnitev je Jani našel krajšo pot. Ko sva čez 10 minut spet prišla do Ceste 13. julija, sva zavila desno in ob njej prej kot v 5 minutah prispela v Ljubljano. V predelu, ki se imenuje Žabja vas, sva se ustavila pri petih betonskih puškah – že znanem spomeniku prvi partizanski četi v Sloveniji, Molniški, in žrtvam druge svetovne vojne iz KS Zadvor. Čez slabih 10 minut sva nasproti hiše 69 zavila levo s Ceste 13. julija mimo dveh hiš še po asfaltu, nato po kolovozu. Iz gozda daleč pred nama je že kukalo nekaj znanega: zvonik Sv. Urha. Stopala sva po južnem robu doline Konjščica, ki  jo vzdolžno prepolavlja potok Rastučnik. Čez drobcen potoček sva prišla v gozd, kjer so se spet pojavile vijoličaste puščice, poleg teh pa še bele. Kmalu za smerno tablico za Molniški tek, ko sva onstran travnika ob Rastučniku zagledala prežo, sva gozd zapustila v desno čez potok. Na drugi strani sva zavila desno po robu travnika, nato pa ga po slabo opazni stezici prečkala. Kakih 50 m desno od preže naju je pričakal most čez Rastučnik (dobrih 15 minut od naselja). Drevesa so rasla ne le ob njem, ampak tudi v njem.

 

 

Onstran mostu naju je čez travnik z vodnimi jarki kolovoz pripeljal do prečne gozdne ceste. Čeznjo sva vstopila v gozd, kjer naju je kmalu pričakal trojni razcep. Po levem kraku sva se kar strmo povzpela skozi senčen gozd in že po nekaj korakih skozi drevje zagledala cerkev. Četrt ure nad Rastučnikom sva bila pri njej. Travnati breg pod njo so krasile vijolice. Pri cerkvi in na parkirišču je bilo veliko avtomobilov in res sva tisti dan srečala precej ljudi, čeprav je bil delavnik – sončen delavnik.

 

* Jože Drab mi je sporočil: »Ta del poti bomo uredili v naslednjih 14 dneh, če bo dopuščalo vreme. Obenem bomo speljali še alternativno pot po ovinku mimo Brunarice Zadvor. Spletni opis je že narejen, ni pa še objavljen.«