01 december, 2007

Najvišji vrh moje občine in suhadolski Mlinčki

Današnji sončni dan je za najino hribolazenje izgubljen, ker se bojiva, da bi po celodnevni hoji težko še kake štiri ure stala v Hali, kjer bo nocoj veselica ob tridesetletnici Pankrtov, ki je nočeva zamuditi, in pri tem zares uživala. Tako bom le obudila spomin na osvojitev najvišjega vrha komendske občine prejšnjo sredo.

Čeprav Koseški hrib meri samo 467 m in je nepomemben gozdnat hrib, kakor so rekli na radiu Dur in kakor lahko sklepate tudi iz njegovih domačih imen Hosta in Goša, sva si ga privoščila kot kak logistično zahteven cilj: z dvema avtomobiloma. Prvega sva pustila pri sv. Klemenu v Suhadolah pri Komendi, z drugim pa sva se odpeljala v Mengeš na parkirišče pod Gobavico. Do Mengeške koče na njej je le 20 minut zmernega vzpona. Nato sva sledila kažipotu Rašica. Onkraj Marinega hriba in Magarovnika pot na Rašico zavije levo, midva pa sva sledila oznakam KPP (Komendska planinska pot) skozi Šinkov Turn v Koseze (označenost ni najboljša, zato sva se znašla v Podkotu, kar pa ni dosti s prave poti). To nama je vzelo slabo uro. Iz Kosez na hrib, ki so mu dale ime, je samo dobrih 20 minut, a preden sva prišla na vrh, sva še komaj kaj videla, le pogled na letališče z vsemi tistimi lučkami je bil lep. V tem času je pohodom po službi odmerjen res kratek čas, saj je ob petih že tema. Tako sva bila prav hvaležna pohodniku iz Kosez, da nama je pokazal ne prav očiten odcep proti Mlinčkom, ki sva si jih že dolgo želela ogledati. Na desetine mlinskih kolesc se sicer ni kaj dosti vrtelo, ker ni bilo veliko vode, pa še tisto je ovirala obilica odpadlega listja, a ko sva prižgala vse svoje baterijske svetilke, je bilo vendarle kaj videti. In kočica je tam pa mize in klopi, gašperček in lopa z drvmi. V slabe pol ure naju je lepa pot pripeljala v Suhadole k prvemu avtu. K Mlinčkom se bova še vrnila, kadar bo sijalo sonce in bo dovolj vode, da se bodo vsi vrteli.

Ni komentarjev: