Kako sva brez markacij našla Maloško poldne in celo »rešila« dva Avstrijca

V hribovski vremenski napovedi za soboto (predprejšnjo – izpolnjujem obljubo o poravnavanju starih dolgov!) je le v jutranjih Julijcih košček sonca kukal izza oblaka, zato sva se odpeljala proti zahodu. Skozi namrgodeno jutro, ki naju je spotoma še opralo, sva se pripeljala na sončne Jesenice. Po dobri izkušnji s Trupejevim poldnevom sva se odločila poskusiti srečo tudi na Maloškem. Res srečo, saj sva se v tednu, ko smo (23. junija) obhajali 150. obletnico rojstva Alojza Knafelca, očeta planinske markacije, odpravila na za naju precej nenavadno nemarkirano pot. Kak košček že tu in tam, ampak ves dan brez markacij?! Pot do Koče Za Lepim vrhom sva že poznala, ker sva se po njej vrnila s Trupejevega poldneva, na planino Grajšico, obkroženo z Murnovcem, Maloškim poldnevom, Kresiščem, Laskovcem in Tišlerico, pa vodi po Klinarjevih Karavankah široka udobna pot, ki jo bova menda že opazila. Tam naj bi se začela zlata svoboda: "Naprej po lastni presoji na katerikoli vrh." Juhej!

S Srednjega Vrha (cesta do tja je bila uradno še vedno zaprta) sva se odpravila desno mimo gasilskega orodišča in naprej po gozdni cesti. Čez in pod njo tečejo številni potočki, vabile so naju gozdne jagode, »motili« so naju metulji in rože, ven in ven sva se ustavljala in občudovala Špikovo skupino. Do lovske koče Za Lepim vrhom sva hodila nad potokom Hladnikom dobro uro. Napis ob vratih Tu lovski je revir, divjad ljubi mir je nekam protisloven. Edino, kar je tisti dan motilo najin mir, je bil šum Hladnikovega pritoka Žlebnice. Prijetna »motnja«.

Na razcepu nad kočo sva zavila desno v gozd (ne po kolovozu pod straniščem). Ko se je kolovoz končal, sva prestopila potok, onkraj katerega sva opazila edine »markacije« ta dan: rdeče pobarvan kol ter rdeč križ in rdečo packo na skalah poleg velikega šopa teloha. Potka je postala zelo strma. V tričetrt ure sva dosegla planino Grajšico, nad katero sva po križu prepoznala Kresišče. Maja je tu menda posebno lepo zaradi obilice resja, zdaj pa so cvetele predvsem alpske velese. Travnik je bil ves prevrtan, a svizca žal nisva videla nobenega. Na koncu planine je poti zmanjkalo, ko sva se ozrla, pa je »zmanjkalo« tudi Kresišča: popolnoma ga je zagrnila megla. Od kod se je vzela v tako lepem sončnem dnevu? V gozdu sva le našla nadaljevanje poti in se med ruševjem povzpela na sedelce. Z obeh strani se je dvigala megla, samo midva sva se še sončila. Pri mejnem kamnu sva se ustavila. Ozka in krušljiva grebenska potka, ki se je belila med zelenjem proti križu v daljavi, nama ni nič dišala, posebno zaradi strahu, da bi naju na njej zagrnila megla. Pred tem svari tudi vodnik. Zato sva se spustila nekoliko nazaj proti planini do ozke poraščene grapice, ki naju je po hudi strmini pripeljala na greben. Po njem sva se sprehodila na obe strani in »sklenila«, da je vrh pri mejnem kamnu 1 (od tam se spusti tudi potka na Ostro peč s križem).

Tedaj sva zaslišala klice na pomoč. Ubrala sva jo čez drn in strn ter vsa potna, zasopla in razmršena pridirjala nazaj pod sedelce, kjer je obtičal avstrijski par, ki se je v megli in brez zemljevida popolnoma izgubil. Moja očitno zelo pomanjkljiva nemščina zgovornega gospoda ni nič »motila«: tako je hitel in tolkel táko narečje, da kje dlje od Avstrije najbrž sploh ne bi uganila, da govori nemško. Kljub temu sva jima nekako dopovedala, kako bosta prišla, kamor sta hotela: do Mitzi-Moitzi Hütte. Deležna sva bila velike hvaležnosti. Dobro razpoložena sva se odpravila še na Kresišče, čeprav se je igralo skrivalnice v megli. »Pograbila« sva prvo potko, ko pa je je zmanjkalo, sva se junaško spopadla z ruševjem in strmimi travami. Za dobro mero se je še ulilo. A ko sva prisopihala na cilj, je posijalo sonce in prepodilo megle. Če si tega čudovitega vrha menda vsa okoliška živina ne bi bila izbrala za stranišče, bi bil pravi raj (ali so v raju dovoljene koprive?). Imeniten razglednik je. Spustila sva se na drugo stran (v smer Maloškega poldneva) in izkazalo se je, da prav lepa potka vodi na sedelce Panierschartl, od tam pa sva se po travnati grapici vrnila na Grajšico in po že znani poti na izhodišče.

Razburljivi Lokovnikov Grintovec

Za prvi pohod po dopustu sem izbrala Lókovnikov Grintovec (Grintoutz, 1809 m). Morda bi bilo po Severni Irski in Kreti »treba« v domače gore, a Karavanke takoj za mejo so pravzaprav tudi slovenske. 23. avgusta sva se kot že nekajkrat odpeljala čez Ljubelj v Bajdiše (Waidisch). V Zgornjih Bajdišah (Oberwaidisch) sva zavila desno v Sele-Kot (Zell-Winkel). V Zgornjem (tako Atlas Slovenije, zemljevid PZS in Janševe Karavanke) ali Zvrhnjem (tako Klinarjev vodnik in avstrijski zemljevid) Kotu (Zell-Oberwinkel) se je pokazalo, da sta cesta skozi Hajnžev graben (Hainschgraben) in tista mimo Mlečnika in Gornika prepovedani za promet (razen seveda domačinom). Čeprav Janša piše, da se do Hajnža lahko pripeljemo, sva načrtovanemu pohodu pač disciplinirano prištela v vsako smer eno uro. Parkirala sva na enem izmed odmikališč ob cesti nekoliko naprej od ljudske šole Sele-Kot in se vrnila k Mlečnikovi žagi, kjer stojijo kažipoti, dvojezična razlagalna tabla Vodne doživljajske poti skozi Hajnžev graben (Wassererlebnisweg Hainschgraben) in koli z izreki, kakršne sva spoznala že v pri šoli Sele-Fara.

 

Po poti 650 mimo okrepčevalnice (Jausenhofa) Šmelc sva prišla do mostu, po katerem sva vstopila v Hajnžev graben, imenovan tudi Repuceva soteska (Repuc-Schlucht). Že kmalu naju je kažipot usmeril levo navzdol k slapu. Stranpot nama ni vzela niti 10 minut. Mimo razpadajoče lope in čez nekaj večinoma suhih (hudourniških) pritokov Hajnževega grabna sva prikorakala do klopce, kjer pot po enem izmed mostov zavije levo čez potok. Ponekod sva se pretikala skozi visoko podrast. Jerebike so že rdele. Za prijetnim mešanim gozdom pa naju je pričakala velika grda poseka in na že tako ranjeno pobočje so seveda potegnili še gozdno cesto. Opazila sva prvo zeleno obrobljeno mejno markacijo. Pokazala sta se Kladivo in Malo Kladivo. Izmed rož moram omeniti vsaj neznanske množine kranjskih zalih kobulčkov in konjske grive, ki se najbolje počutijo ravno na posekah.

 

  

Pod križiščem planinskih poti stoji Gornikov mlin, obnovljen, da lahko vidimo, kako so delovali tukajšnji mlini. Razlagalni napisi so v slovenščini (narečni koroški in knjižni) in nemščini. Sončne celice skrbijo, da se vsakič, ko kdo vstopi v mlin, v njem prižge luč. Ko sva odhajala, sva prehitela dva starejša domačina, ki ne le da nista odzdravila, tudi pogledala naju nista. Tega med planinci in pohodniki res nisva vajena. Že kmalu zatem sva stopila iz gozda na gozdarsko nakladališče. Za ovinkom gozdne ceste naju je zadelo kot strela iz jasnega: Betreten verboten / Gefahr durch Waldarbeit. Avstrijski gozdarji imajo res nekaj zoper naju!

 

Nisva vedela, kaj storiti. Najprej sva zavila desno k Hajnževi domačiji (Hainschbauer, 988 m). Tudi v novem vodniku piše, da je opuščena, pomembna le kot orientacijska in izhodiščna točka, vendar je vse prej kot to. Skrbno obnovljene stavbe, ograjeno jezerce, lepa okolica ter pogled na konec Košute (Veliki vrh), Hajnževo sedlo in Košutico so naju prijetno presenetili. Potem pa se je bilo treba odločiti, kaj naj z gozdarsko zaporo. Enkrat sva se že opekla, ko sva rinila dalje, a sva morala obrniti, sva pa že tudi doživela, da gozdarjev ni bilo, a opozorilne table so ostale. Žaga je brnela zelo daleč, proč od najine smeri, zato sva se odločila nadaljevati.

 

 

Markaciji 650 sva sledila mimo lesene hiške desno v gozdu in še ene večje, najbrž lovske koče. V grmu ob gozdni cesti je nekaj završalo. Tolikšnega osjega gnezda še nisva videla! Na veliki jasi, ob kateri stoji krmišče in s katere je lep pogled na Košutico, sva z že precej slabe gozdne ceste zavila levo na poraščen kolovoz. Ko sva bila že tako daleč, da nisva več slišala žage, sva si oddahnila. Niti slutila nisva, da naju čakajo še dosti hujše skrbi. Iz gozda sva prišla pri obsežnem melišču pod Velikim vrhom. Tu se je kolovoz končal in povzpela sva se po stezi v desno po robu gozda. Dosegla sva slabo gozdno cesto, a znova zavila z nje levo v gozd. Po dobrih 10 minutah vztrajnega vzpenjanja se je steza prekucnila navzdol. Drevje se je razredčilo in znašla sva se v kotlinici pod Košutico. Med grmovjem in čedalje pogostejšim ruševjem je bilo konec sence.
 

 

Od razcepa pod Košutico se na levi vidi velik balvan. Vanj je vzidana spominska plošča. Klinar omenja »Finanzerstein«; napisa nisem mogla razbrati. Toliko sva se obirala, da sta naju dohitela Avstrijca in zavila levo mimo balvana po poti 651, midva pa desno še vedno po 650. Takoj za zaraščenim nadaljevanjem na skali piše Zur Quelle 15 min. Stezica preči strmo pobočje in dokler teče vzporedno z njim, visi, potem pa se začne vzpenjati. Napovedani studenec je v sila slabem stanju. 

Za kamnito jasico in ozkim pasom gozda sva stopila na travnat jezik, poln znamenj, da tod gospodarijo krave. Slišala sva že njihove zvonce in se res kmalu znašla na planini s studencem in koritom, kjer je cvetela obilica gozdnih grintov in osatov, posebno bodečih než. Po opisu iz vodnika sva sklepala, da sva tik pod Majerjevim sedlom (1625 m). Od tam sva prvič videla svoj cilj. Imela sva nekaj orientacijskih težav, ker so markacije tako desno nad studencem kot tudi levo pod njim. Zdelo se nama je, da spodnja pot vodi na najdaljši travnati jezik, ki se dviga pod Dovjakovo sedlo, in da bova tako najlaže prišla nanj. Zmota! Markacije so izginile in strmina je bila čedalje hujša. Nekoliko sva si pomagala s kravjimi »stečinami«, a imela sva kar precej sreče, da sva dobrih 20 minut nad koritom spet ujela markirano pot. Ravno ko sva stopila na Dovjakovo sedlo (1728 m), so melišče na levi prečkali štirje gamsi. Na vrhu Košutice sta se premikali dve postavi. »Najina« Avstrijca? Preplezala sva ograjo in se začela vzpenjati po grebenu ob njej proti desni. Kmalu sva morala še enkrat čez ograjo; ločila sva se od nje, se prebila skozi gosto ruševje in preplezala skalnat odsek. Po zemljevidu je ta pot nemarkirana, a sva opazila nekaj markacij. Čez prvo teme sva se med ruševjem in odcvetajočim dlakavim slečem povzpela na glavni vrh.
 

 

 

Na najvišji točki je skala z obledelim napisom 1807 mt, čeprav vodnika in zemljevida v en glas trdijo, da je gora visoka 1809 m (od kod v novem vodniku podatek o napisu 1810 m, nisem dognala). Prav na vrhu je mravljišče, kakršnih je bilo obilo že ob poti, eno pa prav na njej (zaradi gostega ruševja se ni mogoče umakniti s poti, zato se mravljam ne godi najbolje). Razgled je imeniten. Med malico sva imela pred nosom Petrovec in Praprotnik, malo dlje Grlovec, Macno, Javornik, Črni vrh, Setiče in Obir. Na desni se je raztezala Košuta, bolj zadaj se je dvigala Košutica (na njej in na Velikem vrhu je bilo kar živahno), za hrbtom pa sva imela Begunjščico, Palec in Zelenjak, Stol.

   

Vrnila sva se na Dovjakovo sedlo in nadaljevala po označeni poti, ki sva jo med vzponom zgrešila. Pod pečinami Lokovnikovega Grintovca naju je pripeljala do ograje, ob kateri sva se spustila po grebenu, nato pa jo na Majerjevem sedlu zapustila, ker je pot zavila desno navzdol in naju pripeljala nad studenec. Torej bi bila morala gor grede očitno izbrati ne spodnjo pot levo od studenca po travniku, ampak zgornjo desno od studenca skozi gozd. 

 

Za spremembo sva se hotela vrnili mimo Gornika, od koder naj bi pritekla pot z leve. Res sva našla skalo z nekaj rdečimi »packami«, ki so se izkazale za nekdanji napis Hornik in markacijo. Oznake so še komaj vidne, nato pa so naju nekaj časa presenetljivo vodile Knafelčeve markacije. Da tod ni posebnega prometa, priča še nekaj mravljišč, ki stojijo kar na poti. Tako je zaraščena, da sva jo ponekod le slutila, zato je tam, kjer sitno visi, še toliko nevarnejša za zdrs. Ko po pol ure priteče pod greben na levi, se popolnoma izgubi in markacije prav tako. Po krajšem tavanju sva odkrila ostanek rdeče črte, postavljene tako, kakor da je treba greben prečkati. Onstran njega se bohoti podrast. Zagazila sva vanjo in takoj nazaj v gozd. Na nekem deblu naju je razveselil ostanek rdeče barve, a veselje je bilo prenagljeno, kajti poslej ni bilo več ne poti ne oznak. Stvar je postala resna. Naprej nisva znala, ni pa bilo gotovo, da bi našla pot nazaj in se namesto mimo Gornika vrnila po poti vzpona. Ustavila sva se, položila na zemljevid kompas, popravila smer in se podala po popolnem brezpotju proti vzhodu. Skoraj pol ure pod grebenom sva končno spet zagledala markacijo in med zelo strmim spustom po dolgem času naletela na knafelčka. Pot sva večinoma vsaj slutila, pogosto pa je popolnoma izginila. Ko je le predolgo ni bilo na spregled, sva se odločila za sončni travnik pod seboj. Ob njem stoji količek s številko 2, na naslednjem pa ni številke, a stoji nad grapo, ki se nama je zdela primerna za spust. Pristala sva na zemljati »cesti« – vlaki ali sveže zasuti napeljavi (količki morda označujejo traso), ki se konča na travniku, s katerega sva splašila srnico. Skladovnica drv in pesem kravjih zvoncev sta napovedala »civilizacijo«.

Onkraj travnika sva stopila na gozdno cesto, preplezala leso in se po travnatem kolovozu mimo nekaj začudenih krav spustila na makadamsko cesto, upajoč, da je z rožami bogato okrašena domačija ob njej Gornikova. In je bila: negotovosti naju je v slovenščini rešila prijazna gospa. Končno sva vedela, kje sva. Po cesti sva se vrnila k Hajnžu, od tam pa po poti vzpona. Prehitela sva Avstrijca – samega. Zelo težko je že hodil. Pri Šmelcu sva si privoščila pivo. Od birtne sva izvedela, da je dvojezična ljudska šola, v katero je hodila tudi ona, zaprta in da vozijo otroke v Sele (najbrž v tisto šolo, pri kateri sva nekoč parkirala). Mimo je prikrevsal Avstrijec. Pri cesti sva ga prehitela še enkrat; tam ga je čakala družica. Še en srečen konec torej.

 

Tudi midva sva bila po skoraj desetih urah (hoje je bilo tri ure gor in tri dol) utrujena, a zadovoljna. Lokovnikov Grintovec vsekakor toplo priporočam, a čeprav se je vse srečno končalo, vam pot, po kateri sva se vrnila – če niste ravno »stezosledci« – odločno odsvetujem.