Kako sva brez markacij našla Maloško poldne in celo »rešila« dva Avstrijca

V hribovski vremenski napovedi za soboto (predprejšnjo – izpolnjujem obljubo o poravnavanju starih dolgov!) je le v jutranjih Julijcih košček sonca kukal izza oblaka, zato sva se odpeljala proti zahodu. Skozi namrgodeno jutro, ki naju je spotoma še opralo, sva se pripeljala na sončne Jesenice. Po dobri izkušnji s Trupejevim poldnevom sva se odločila poskusiti srečo tudi na Maloškem. Res srečo, saj sva se v tednu, ko smo (23. junija) obhajali 150. obletnico rojstva Alojza Knafelca, očeta planinske markacije, odpravila na za naju precej nenavadno nemarkirano pot. Kak košček že tu in tam, ampak ves dan brez markacij?! Pot do Koče Za Lepim vrhom sva že poznala, ker sva se po njej vrnila s Trupejevega poldneva, na planino Grajšico, obkroženo z Murnovcem, Maloškim poldnevom, Kresiščem, Laskovcem in Tišlerico, pa vodi po Klinarjevih Karavankah široka udobna pot, ki jo bova menda že opazila. Tam naj bi se začela zlata svoboda: "Naprej po lastni presoji na katerikoli vrh." Juhej!

S Srednjega Vrha (cesta do tja je bila uradno še vedno zaprta) sva se odpravila desno mimo gasilskega orodišča in naprej po gozdni cesti. Čez in pod njo tečejo številni potočki, vabile so naju gozdne jagode, »motili« so naju metulji in rože, ven in ven sva se ustavljala in občudovala Špikovo skupino. Do lovske koče Za Lepim vrhom sva hodila nad potokom Hladnikom dobro uro. Napis ob vratih Tu lovski je revir, divjad ljubi mir je nekam protisloven. Edino, kar je tisti dan motilo najin mir, je bil šum Hladnikovega pritoka Žlebnice. Prijetna »motnja«.

Na razcepu nad kočo sva zavila desno v gozd (ne po kolovozu pod straniščem). Ko se je kolovoz končal, sva prestopila potok, onkraj katerega sva opazila edine »markacije« ta dan: rdeče pobarvan kol ter rdeč križ in rdečo packo na skalah poleg velikega šopa teloha. Potka je postala zelo strma. V tričetrt ure sva dosegla planino Grajšico, nad katero sva po križu prepoznala Kresišče. Maja je tu menda posebno lepo zaradi obilice resja, zdaj pa so cvetele predvsem alpske velese. Travnik je bil ves prevrtan, a svizca žal nisva videla nobenega. Na koncu planine je poti zmanjkalo, ko sva se ozrla, pa je »zmanjkalo« tudi Kresišča: popolnoma ga je zagrnila megla. Od kod se je vzela v tako lepem sončnem dnevu? V gozdu sva le našla nadaljevanje poti in se med ruševjem povzpela na sedelce. Z obeh strani se je dvigala megla, samo midva sva se še sončila. Pri mejnem kamnu sva se ustavila. Ozka in krušljiva grebenska potka, ki se je belila med zelenjem proti križu v daljavi, nama ni nič dišala, posebno zaradi strahu, da bi naju na njej zagrnila megla. Pred tem svari tudi vodnik. Zato sva se spustila nekoliko nazaj proti planini do ozke poraščene grapice, ki naju je po hudi strmini pripeljala na greben. Po njem sva se sprehodila na obe strani in »sklenila«, da je vrh pri mejnem kamnu 1 (od tam se spusti tudi potka na Ostro peč s križem).

Tedaj sva zaslišala klice na pomoč. Ubrala sva jo čez drn in strn ter vsa potna, zasopla in razmršena pridirjala nazaj pod sedelce, kjer je obtičal avstrijski par, ki se je v megli in brez zemljevida popolnoma izgubil. Moja očitno zelo pomanjkljiva nemščina zgovornega gospoda ni nič »motila«: tako je hitel in tolkel táko narečje, da kje dlje od Avstrije najbrž sploh ne bi uganila, da govori nemško. Kljub temu sva jima nekako dopovedala, kako bosta prišla, kamor sta hotela: do Mitzi-Moitzi Hütte. Deležna sva bila velike hvaležnosti. Dobro razpoložena sva se odpravila še na Kresišče, čeprav se je igralo skrivalnice v megli. »Pograbila« sva prvo potko, ko pa je je zmanjkalo, sva se junaško spopadla z ruševjem in strmimi travami. Za dobro mero se je še ulilo. A ko sva prisopihala na cilj, je posijalo sonce in prepodilo megle. Če si tega čudovitega vrha menda vsa okoliška živina ne bi bila izbrala za stranišče, bi bil pravi raj (ali so v raju dovoljene koprive?). Imeniten razglednik je. Spustila sva se na drugo stran (v smer Maloškega poldneva) in izkazalo se je, da prav lepa potka vodi na sedelce Panierschartl, od tam pa sva se po travnati grapici vrnila na Grajšico in po že znani poti na izhodišče.