Sveta Ana prvič po 23. marcu 2002

Na ta dan sva šla z Janijem prvikrat v Tunjice k sveti Ani. To »ni noben hrib«, in še po cesti sva šla, a so naju bolele noge, kot bi bila splezala na kako goro. Ampak občutek je bil dober in razgled lep pa še cerkev, ki jo je postavil znameniti Komendčan Peter Pavel Glavar svoji materi v spomin, sva si ogledala. Tako se je z majhnim izletom začela velika ljubezen do pohodništva in planinstva.

V četrtek sva šla tja na sprehod po markirani poti. Odpravila sva se iz središča Komende (od gasilskega doma mimo hipodroma, čez mostiček in levo po asfaltirani poti z javno razsvetljavo na Goro, tam pa desno po cesti do znamenja za lovski dom, kjer je tudi prva markacija), če pa niste od tu, se lahko zapeljete skozi Gmajnico in Goro proti Križu ter pri omenjenem znamenju zavijete levo v gozd. Od lepo urejenega doma vodi pot po travnikih in ko sva se ravno pogovarjala, kako slabo poznava okolico »svoje« Komende, sva skoraj zgrešila odcep v levo, ker je markacija na betonskem stebru zakrita z vejami. Takih stebrov je še več, tudi ob Tunjščici in celo v njej; to so ostanki velikopoteznega načrta enkrat že omenjenega zidarskega mojstra Boštjana Belcijana za naravno kopališče ob Tunjščici. Ta je bila takrat veliko čistejša kot danes, kraj pa v lepem naravnem okolju. Najini radovednosti je s tem pojasnilom prijazno odpomogel Jože Pavlič, ki je tudi avtor nekaterih besedil in večine fotografij v knjigi Po poteh kulturne dediščine v občini Komenda. Ostanke kopališča bi morali predstaviti kot kulturno dediščino, saj so precej zanimivi, ali pa jih pospraviti.

Pot je kar dobro markirana, le na nekaterih razcepih nekoliko »z zamudo«. Zaradi kažipota Marijin studenec sva zavila malo vstran, pa ni bilo dosti videti: za pol vedra vode v majhni kotanji. A na tablici narisani kozarec najbrž pomeni, da ni vedno tako in da je voda morda celo pitna (omenjena knjiga studenec pozna, a ne pove nič o njem). Pot v blagih vzponih in spustih pripelje na gozdno cesto, ta pa mimo napisa Vinski vrh in prostora za piknike v Tunjice. Te so znane po naravnem zdravilnem gaju, a midva sva se namenila obiskati hrib s cerkvijo. Priljubljenega župnika Pavleta (še ene tamkajšnje »znamenitosti«) ni bilo na spregled in hram je bila zaklenjen. Zlezla sva še na sosednji hrib, od koder se cerkev najlepše vidi, potem pa počasi domov. Do lovskega doma urico zmerne hoje, do Komende pa še 20 minut. Če boste ravno v našem koncu, se pa le sprehodite.