Srednja peč brez vrha

Na prvi dan (lanskega!) avgusta sva se namenila na Srednjo peč (1920 m) in skoraj natanko po enem letu spet parkirala desno pred ljubeljskim predorom. Samo še eno mesto je bilo prosto, parkirišče onstran ceste pa je od najinega zadnjega obiska postalo plačljivo (3 evre na dan), a je bilo tudi že dokaj polno. Parkomat – nezaslišano – ne vrača denarja, torej pripravite drobiž.

 

Sledila sva kažipotu Dom na Zelenici 1h 15min in levo od poti ugledala še eno novost: sankaško progo. Više sva se s servisne ceste, po kateri je šla večina, preselila na desno pot, saj je že zjutraj pripekalo sonce in nama je prijala gozdna senca. Tisto stezo uporabljajo tudi kolesarji in zato so tam znaki, ki opozarjajo na zanje nevarna mesta. Ob poti sva tokrat prvič opazila ploščo z napisom 14. 8. 1932 se je tod ponesrečil Peter Krainer SPD Borovlje 1981, po Francetu Malešiču (Spomin in opomin gora, Didakta 2005) Krajner, puškar in predsednik Slovenskega prosvetnega društva iz Borovelj. Pri sestopu se je ločil od prijateljev in šel nabirat planike, pri tem pa padel 50 m globoko in podlegel poškodbam glave. Prijatelji so se zanašali na njegovo poznavanje območja in so odšli brez njega, tako da so ga pogrešili šele naslednji dan; našli so ga avstrijski orožniki.

 

 

 

V eni uri sva za zgornjo postajo nekdanje enosedežnice Zelenica II dosegla Planinski dom na Zelenici (1536 m). Videti je bil zaprt, a okrog njega je bilo že nekaj planincev. Nad njim se je sončila lepotica Vrtača. Povzpela sva se desno mimo doma, na 1540 m sledila smerni tablici naprej Dom pri izviru Završnice in Izvir Završnice (desno kažipot Stol 3h 30min in Vrtača 2h – zahtevna pot) in se spustila čez travnike mimo hiške, ki je bila nekoč spodnja postaja smučarske vlečnice Plana. Uživala sva v pogledih na Vrtačo in Može. Po dobre četrt ure sva zavila levo proti Domu pri izviru Završnice na Smokuški planini (na kažipotu Dom pri izviru Završnice 10min je bila nadmorska višina 1540 m, na tistem nazaj Planinski dom na Zelenici 15 min pa 1490 m, čeprav sta bila pritrjena na isto drevo). Brbotanje vode na ograjenem pašniku levo od poti je opozarjalo na izvir Završnice, imenovan Mrzli studenec. Čez pašnik, poln krav, sva bila prej kot v 10 minutah pri domu (1425 m), ki se ponaša s priznanjema družinam in naravi prijazna koča. Ogledala sva si razlagalne table o pokrajini, pohodništvu in botaniki pod Stolom ter o kolesarjenju v Žirovnici.

 

Od doma sva se mimo kažipotov odpravila v smeri sedla Šija po kolovozu, na katerem sva srečala nekaj sila kosmatih in rogatih krav, in pri kažipotu na 1460 m zavila levo (Srednji vrh 1h, Vrtača 2h, Stol 3h) na strmo gruščnato, a tudi s travo poraslo stezo. Niže je bilo več rož kot tukaj, a sem se že od jutra počutila nekam slabo, zato se nisem ukvarjala z njimi. Zdaj sem končno prišla k sebi in čeprav je bilo zaradi vročine vse že precej posušeno, sem opazila marsikaj: male zale kobulčke, smetlike, rmane, skrečnike, zlatice, grintovce, ciklame, marjetice, bele in črne detelje, zvončice, nokote, mlečke, ivanjščice, navadne migalice in druge trave, dlakave sleče ... Po pobočju, posejanem s skalami, sva se vzpenjala v blagih ključih med drevjem in ruševjem, nato čez travnik.

 

V 35 minutah sva dosegla sedlo Šija (1693 m) s kažipoti in klopco. Najina smer je bila leva ‒ ne skrajno leva proti Srednjemu vrhu, ampak naslednja, proti Stolu po spodnji poti (tudi na macesnu ob stezi je pisalo Stol). Spustila sva se po spolzki lapornati in zemljati stezi, na katero sta viseli trava in druga podrast. Prečkala sva peščeno grapico in zavijala v levo, proč od svojega cilja. V naslednji grapici sva se končno obrnila desno in prišla do izvira, speljanega v skrivljeno kad. Kakih 10 minut od Šije sva naletela na betonsko razvalino (nekdaj je bila tam planina Za Šijo) z markacijo, napisoma Šija in Zelenica ter puščico, ki je kazala navzgor. Pod njo je bil razcep: leva steza je vodila v Zagon, tista naravnost pa dalje na Stol. Nad seboj sva slišala živahen »promet«; očitno je šlo precej planincev na Stol po zgornji poti, po najini, spodnji, pa nihče. Steza se je pretikala skozi malinovje in nato ruševje, zaljšali so jo šopi konjskih griv. Potem je svet postal skalnat in treba se je bilo spustiti čez grapo. Gore pred nama je začela zagrinjati megla. Čez čas sva kljub temu zagledala Srednjo peč.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pol ure od razvaline sva prišla do kažipotov v dolini V Kožnah: nazaj Sedlo Šija, Zelenica spodnja pot, Srednji vrh in Dom pri izviru Završnice, desno Vrtača, Planinski dom na Zelenici, naravnost Stol. Z desne je pritekla zgornja pot na Stol in se združila s spodnjo. Tam je bila tudi tablica Via Alpina. Nadaljevala sva proti Stolu. Od priključitve zgornje poti so naju prehiteli trije planinci. Ko se je strmina povečala, sva se vzpenjala v ključih. Levo so bile na ogled stene Srednje peči. Naletela sva na možica, a za odcep v levo se je Janiju zdelo še prezgodaj. Okolica je bila čedalje bolj kamnita, naokrog so ležale velike skale, med njimi pa cvetele že naštete in še druge cvetice, na primer turške lilije in zoisove zvončice. Posebno me je razveselil panonski svišč, saj ga ne vidim prav pogosto.

 

 

 

Možic slabe pol ure nad kažipoti V Kožnah pa bi že lahko bil pravi (pred odcepom proti Celovški koči). Pri njem sva zavila levo v brezpotje, a k sreči so bili možici dovolj pogosti. Nato so za kratko izginili. Držala sva se roba ruševja in čez čas zagledala nove. Po skalah sva stopala zelo pazljivo, ker so se nekatere pod stopinjami iznenada nagnile ali celo prevrnile. Ob »poti« so cvetele redke planike. Po 10 minutah sva dosegla sedlo, posejano z nekaj pomladanskimi svišči, in v oči so bodli živo oranžni lišaji. Možici so naju po stezici v levo v 5 minutah pripeljali na greben, ki se je nadaljeval v strme krušljive stene. Poskusila sva po njem navzgor, a je bilo za naju kar pretežko. Tedaj sva zagledala, da se stezica pravzaprav nadaljuje po melišču pod stenami, in sva se spustila nanj. Ko je tudi ta potka zavila strmo levo v trave, sva odnehala. Zaradi dolgega dostopa in hude vročine sva bila precej utrujena, zadnji vzpon pa je bil videti strm in zdrsljiv (in še nazaj bo treba priti!). Povrhu nisva bila čisto gotova, kje je vrh in kod se pride nanj, zato sva začela cincati. Nazadnje sva se strinjala: kdaj drugič. In si oddahnila. Posebno jaz, ker se takih krušljivih strmin bojim in če me je strah, seveda ne uživam. Pravzaprav sva si oddihovala kar lep čas in pasla zijala.

 

 

 

Vračala sva se sprva po poti vzpona, pri kažipotih V Kožnah po približno 40 minutah pa zavila levo na zgornjo pot. Spustila sva se v ruševnato dolino. Čez 10 minut sta naju puščica in markacija usmerili levo navzgor v skale in po 5 minutah sva dosegla razločno stezico, vzporedno s pobočjem. Tam so bile zoisove zvončice še posebno številne in lepe. Del poti je bil podrt in ko sva se vlekla gor, držeč se za kamne, sva morala biti kar pazljiva, ker mnogi niso bili trdni. Šele ko sva s težavo dosegla sedelce vrh grape, sva od zgoraj zagledala jeklenico ob steni proč od podrte poti. S sedelca sva nadaljevala vzporedno s pobočjem in z Begunjščico pred seboj. Brž za kažipotoma nazaj Stol, levo Vrtača čez 20 minut sva pri kažipotih na 1725 m zavila levo (Planinski dom na Zelenici 45 min; nazaj Stol 2h 15min, Vrtača 1h 15min, naprej Dom pri izviru Završnice 30min). Ozka stezica se je pretikala med bujnim rastjem. Prej kot v četrt ure sva bila nad Domom pri izviru Završnice, kmalu nato pa na 1750 m pri kažipotih nazaj Stol 3h, levo Vrtača 1h (zahtevna pot) in Stol čez Vatelco 2h 45min. Midva sva seveda nadaljevala naravnost. Čez veliko poraščeno melišče sva v dobrih 5 minutah prikorakala do strmega odcepa proti Završnici (Dom pri izviru Završnice 15min). Tam so cveteli gorski glavinci. Med dvema pasoma gozda sva prečila še manjše melišče. Dobrih 20 minut od steze k Završnici se je levo odcepila neoznačena pot v krnico Suho ruševje, ki sva jo že spoznala, ko sva šla na Palec in Zelenjak; kažipota ni bilo, le možici, pri odcepu pa je bil na skali sredi steze napis Vrtača s puščico nazaj. Pozornost so mi vzbudili navadni volčini, bogato obloženi z rdečimi plodovi, in ciklame s posebno temnimi cvetki.

 

 

 

Čez četrt ure sva pristala na Zelenici. Okrog koče so bili gostje brez mask, a primerno vsaksebi, notri pa razen naju tudi vsi brez mask, da sva se počutila kar malo hecno. Po okrepčilu sva odšla v dolino po markirani poti, speljani po nekdanjem smučišču. Nekaj časa sva hodila po servisni cesti, nato so oznake obdržale na njej le kolesarje, nas hodce pa usmerile desno po gruščnati stezi. Po 25 minutah sva se rešila napornega grušča in si oddahnila na »normalni« peščeni stezi. Takoj zatem sva šla mimo koče Vrtača (1288 m, na kažipotu 1280 m), srednje postaje nekdanje žičnice. Ob poti so se košatile posebno lepe šopaste zvončice. Pri kažipotih na 1130 m sva zavila desno v gozd (Ljubelj (m.p.) 10min) in po slabe pol ure prispela k avtu.

 

 

 

 

 

 

 

Odnehati tik pod vrhom se nama ne zdi nekaj »groznega«, bolj me grize, ker zaradi hudih težav s koleni ne morem več tako optimistično kot doslej zapisati, da bova poskusila znova. Bomo videli.

Po zavarovani plezalni poti na Stol

Na (Velikem) Stolu/Hochstuhlu sva sicer že bila, a z Marjano smo se že nekaj časa dogovarjali o vzponu nanj po zavarovani plezalni poti (ferati) z avstrijske strani, po Severnem rebru. Andrej Mašera jo je v svojem vodniku Zavarovane plezalne poti (Sidarta 2015) ocenil s PP 3 (od 6), sicer pa imajo posamezni deli (avstrijske) črkovne oznake A, A/B in B ter eno mesto B/C, kar celo zame ne bi smelo biti pretežko.

Tretjo septembrsko soboto smo se čez mejni prehod Ljubelj odpeljali v Avstrijo. Bistrica v Rožu/Feistritz im Rosental je bila prepolna gasilskih, policijskih, reševalnih in podobnih vozil, nad njimi pa so hrumeli helikopterji. Udeležence iz Avstrije, Slovenije in Italije je združila reševalna vaja Letalska nesreča Karavanke 2019. Komaj smo se prebili skozi gnečo. Zapustili smo glavno cesto, sledeč smerokazu Bärental levo, nato pa sledili smerokazom Bärental, Stouhütte in Klagenfurterhütte. Skozi Med(ved)ji dol/Bärental smo se po približno 7 km pripeljali do zaprte gostilne Pri Jožefu/Stouhütte (960 m) in se 3 km zatem ustavili na velikem parkirišču v Kotu/Im Winkel (1152 m) s številnimi opozorilnimi in usmerjevalnimi tablami. Na parkirišču sta bila še dva slovenska avtomobila: iz Škofje Loke in iz Kočevja.

Stopili smo na označeno planinsko pot 603 čez Trate, tudi V Pernjah/Johannsenruhe (1226 m). Od prve klopce smo zagledali Stol; proti nam obrnjena poraščena rama je bila tista, po kateri bomo plezali. Pot nas je vodila mimo lesene hiške z ograjo in podstavki za čebelje panje. Pri odcepu bližnjice nas je kažipot »obdržal« na gozdni cesti, naslednja bližnjica – gruščnata steza, široka kot kolovoz – pa je bila označena. Na nekaj mestih je bila polita z asfaltom, prav tako še dve bližnjici. Po 45 minutah smo se po lesenih stopnicah povzpeli na cesto in se ustavili pri skalah s ploščami v spomin ponesrečenim planincem. Na kovinski plošči na skali poleg kažipotov je pisalo (v nemščini): Ljudje pridejo, ljudje gredo, poti ostanejo. Prvotna plošča leži pod to skalo. Nikoli ne podcenjuj naše narave (plazov)! Ploščo je prispeval krog prijateljev Celovške koče/Klagenfurter Hütte iz Kapstadta v Južni Afriki in Vrbe na Koroškem/Velden am Wörthersee ter je bila – zanimivo – Made in South Africa 2007.

Pri kažipotih smo zapustili pot 603, ki od tam v pol ure pripelje k Celovški koči, in nadaljevali po desni, s črno piko označeni 664 proti Stolu in Prešernovi koči (tabla opozarja, da je za to pot potrebna plezalna oprema). Čez obsežno melišče smo v četrt ure prikoračili do lesenih stopnic in se po njih povzpeli pod steno na približno 1500 m, kjer se začne plezalna pot. Tudi ob vstopu vanjo sta dve spominski tabli: Hansu Schindlerju, ki je leta 2000 prenovil pot, na katero smo se podajali, in gorskemu reševalcu Lucu Antoniu Fekonji, ki se je tam komaj polnoleten smrtno ponesrečil. Zložili smo palice ter si nadeli čelade in samovarovalne komplete.

 

Kakor navadno sva vodstvo zaupala Marjani. Že kar na začetku nas je čakala navpična stena; previdno smo se vzpenjali po lestvenih klinih in ob jeklenicah. Nato je prišla na vrsto zajeda, ki velja za najtežji del ferate, in sledil ji je strm žleb. Po dobre pol ure smo si nad gladko ploščo in še enim žlebom nekoliko oddahnili v presledku pri klopci. Približno tam se je začela plezalna pot, preden so jo leta 2000 podaljšali do sedanjega izhodišča. Nad klopco smo se povzpeli po stopnicah in bili kmalu deležni lepih razgledov na Kozjak ali Ovčji vrh, Celovško kočo in Svačico, pozneje še na Vajnež, v daljavi pa Mačenski vrh.

Naslednjih 50 minut smo plezali večino časa ob jeklenicah, nekaj pa tudi po skalah brez varoval in med ruševjem. Kjer ni bilo jeklenic, je bilo včasih težko najti nadaljevanje poti, ker so nekatere markacije že zbledele. Na nekaj mestih so nam pomagale stopnice iz hlodov in lesena lestev. Čez kratek izpostavljen greben nas je varno pospremila jeklenica. Večkrat smo zamenjali stran Severnega rebra in tako so se spreminjali tudi razgledi. Sledile so plošče, iz katerih so štrleli vrvni klini, a brez jeklenice. Ker nismo opazili, da markirana pot teče bolj desno, smo plošče preplezali, oprijemaje se klinov. Čez kake četrt ure nas je dohitela skupina, katere del je upošteval markacije, del pa se je pridružil vodji, ki je razložil, da je eksperimentalno sledil vrvnim klinom, karkoli je že mislil s tem. Torej smo eksperimentirali tudi mi!

Za izpostavljenim delom poti brez varoval so se znova izmenjavali odseki z jeklenicami in brez njih. Po dobrih 20 minutah smo se rahlo spustili in stopili iz sence na sonce. Privoščili smo si kratek počitek. Nato smo ob dolgi jeklenici sestopili v grapo in se na drugi strani brez varoval povzpeli iz nje proti levi v drugo, razbito, kjer so bile spet napeljane jeklenice. Po 25 minutah  smo zagledali prvo mejno markacijo in vpisno skrinjico v skalni vdolbini, dobrih 10 minut zatem pa je bilo konec ferate. Raztegnili smo palice in iz nahrbtnika sem izvlekla fotoaparat. Med plezanjem ne fotografiram, tudi Jani bolj malo, Marjana, ki naju pogosto čaka, pa naju potem razveseli s svojimi fotografijami.

Nato smo zagrizli v strmo peščeno-gruščnato, z višino čedalje bolj skalnato pobočje s skromnim rastjem, ki je že dobivalo jesenske barve. Razveselila sem se ene same samcate alpske velese, ki je kukala iz suhe trave, čeprav sta do jeseni manjkala le še dva dneva. Marjano pa je tudi tokrat razveselilo kamnito srce, na vsaki poti najde katero. V 20 minutah smo v ključih dosegli greben z mejnim kamnom XXV/139, kažipoti ter lepimi razgledi na dolino (Blejsko jezero, Savo Dolinko in naselja okrog njiju), Julijce s Triglavom v ozadju in še marsikaj, seveda tudi na Mali Stol (2198 m). Prešernove koče še nismo videli, le vetrnico in številne planince ‒ ta dan je bil Stol videti kot veliko sprehajališče.

Po grebenu smo v slabih 10 minutah dosegli vrh z vpisno skrinjico in križem, ki ga ob najinem prejšnjem obisku še ni bilo. Delili smo si ga z množico souživačev in kavk. Gneče ne maram, sploh v hribih, ampak dan je bil tako lep, da je bila pričakovana. Na vse strani so se ponujali širni razgledi: na vzhodu so se videli Vrtača, Košuta in Begunjščica, zadaj Obir in Peca; na jugovzhodu Kamniške Alpe in Posavsko hribovje; na jugu Ljubljanska kotlina, Kranj, Radovljica in Blejsko jezero, notranjsko in škofjeloško hribovje; na jugozahodu Pokljuka in Mežakla, za njima Julijci s Triglavom; na zahodu Vajnež, Struška, Mačenski vrh, zadaj Golica in Kepa; na severozahodu celo Nizke in Visoke Ture; na severu dolina Drave in Celovška kotlina.

 

Z vrha smo se spustili na slovensko stran, na sedlo Med Stoli (2168) med Velikim in Malim Stolom, kjer je množica kažipotov, na njih pa namesto nadmorske višine sedla kar nadmorska višina Stola. Povzpeli smo se čez Malega, imenovanega tudi Zabreški (2198 m), in po 10 minutah pristali pri Prešernovi koči (2174 m, na koči piše 2193 m), ki je najviše stoječa in najbolj razgledna karavanška koča. Tam je bilo živahno ne le zaradi planincev, ampak tudi zaradi prenavljanja, menjavanja oken. Ujeli smo še zadnji konec tedna, preden so jo zaprli. Kljub gneči smo še dosti hitro dobili jesti. »Eksperimentu« na plezalni poti se je pridružil še kulinarični: Jani je jedel golaž, česar tisti, ki ga poznajo, najbrž niti ne bodo verjeli.

Vrnili smo se na sedlo, od koder naj bi bilo do Celovške koče poldrugo uro hoda (pri Prešernovi je pisalo, da 2 uri). Po razdrapanem in zdrsljivem pobočju smo se spuščali v ključih. Pri tem so nam zelo pomagale markacije, saj bi bili v tistem grušču in skalovju na vsakem zavoju zlahka zgrešili pot, če ne bi bila dobro označena. Z enega teh ovinkov se je levo odcepila neoznačena pot, ki je tekla v našo smer po pobočju Orlic ali Belščice. Pred nami so se vrstili Stolova škrbina/Hochstuhlscharte, Krkotnik/Marthaspitze, Celovška špica/Kla-genfurter Spitze, Celovška škrbina/Kla-genfurter Scharte in Jelenčka ali Planiški špici/Edelweissspitze (Orlice) in Vrtača. Na drugi strani je naše poglede  pritegnila Srednja peč, ki je baje »manj znana in malo obiskana« (za naju odlično priporočilo!).

Po kaki uri smo pristali na križišču, označenem z napisi na skalah: desno Zelenica, levo oziroma naravnost Zur Klagenf. Hütte. Že nekaj časa so nas poleg (mejnih) markacij spremljali tudi možici in rdeče pike, poslej pa pot ni bila več tako skrbno označena. Od tam dalje sva jo midva že poznala. Čez dobre četrt ure smo zavili levo v grapo in navzgor proti sedlu Belščica ali Rupa/Bielschitzasattel. Pot se je postavila pokonci in nas pripeljala na senčno stran Orlic; zapihal je mrzel veter. Dosegli smo rob, kjer je na skali pisalo Vrtača (desno). Pojavile so se rumeno-modre markacije. Na sedlu Belsčica (1840 m) čez 10 minut je pri mejnem kamnu XXV/118 ležal podrt drog s kažipoti. Do Celovške koče je bilo še pol ure po poti 665. Pred nami se je dvigala Svačica, nekoliko dlje na levi Kozjak.

 

S sedla smo se spustili na avstrijsko stran, spet na sonce. Globoko spodaj smo že videli Celovško kočo in Mačensko planino/Matschacher Alm. Sestopali smo čez obsežno melišče. Na dveh zoprnih mestih je prišla prav jeklenica. Ko se je pot zravnala, nas je popeljala skozi ozek pas macesnovega gozda. Po kake pol ure smo prišli do prenovljene Celovške koče (1664 m). Ko sva bila prejšnjikrat tam, so jo ravno obnavljali. Pred Mačensko planino (1628 m) smo zavili levo na označeno bližnjico. Tudi naslednja je bila markirana. Spuščali smo se po travnatem bregu, posejanem z macesni. Četrt ure od Celovške koče smo pri Marijinem znamenju v pokritem votlem drevesu zavili desno s ceste na še eno bližnjico. Sestopali smo tudi po neoznačenih, saj so bile tako uhojene, da so nas kar zapeljale. Na štoru ob cesti je sedel medved, izrezljan iz drevesa, od katerega je ostal štor. Po slabih 10 minutah smo zašpilili klobaso pri skalah s ploščami in kažipotih, kjer smo zjutraj zapustili cesto. Šele med vračanjem smo ob poti opazili spominsko tablo, posvečeno tam ponesrečenemu uradniku mejne straže Gustavu Rauschu, in ploščico z napisom Hans Schindler-Steig na kolu ob stopnicah. Čez tričetrt ure smo natanko po desetih urah prikorakali na parkirišče v Kotu.

 

Za hojo in plezanje smo porabili 7 ur in pol. Plezanje nam je vzelo 2 uri in 45 minut, kar je v skladu s kažipotom in kar 45 minut več, kot je zapisal Mašera. Naše plezanje navadno traja dlje, kot je »predpisano«, predvsem zaradi najine počasnosti (hvala Marjani za potrpljenje!). Pretežko pa ni bilo in v lepem vremenu smo zelo uživali, posebno zaradi imenitnih razgledov.