Za željne miru

Moj tokratni predlog za izlet je nastal po sobotnem koncertu Buldožerjev. Fantje so povzročali hud (sicer zelo všečen) hrup, gneča v Križankah je bila precejšnja, mladci in "mladci" okrog mene pa so se zakajali, da se mi je silno stožilo po tišini, samoti in čistem zraku.

Zapeljite se do Žagane peči nad Kamniško Bistrico (cesta – 2 km makadama – je grozna, ni za nizko podvozje) in kmalu za njo vas čaka majhno parkirišče. Od njega vodi v gozd neoznačena, vendar razločna (lovska) pot. Ponekod je zelo strma, a kar dobro vzdrževana. Tu in tam je treba na vlažnih skalah pretehtati vsak korak. Rož skoraj ni več, so pa zato lesne gobe prava paša za oči. V uri in četrt boste pri lovski koči Kalce (na vratih piše 1350 m). Pred vhodom je miza s klopco, klopca nad kočo pa že razpada, zato si tam raje pogrnite na tleh in uživajte razgled. Mogoče se bo uživanje tako raztegnilo, da bo lovska koča z okolico že kar vaš cilj.

Lahko pa nadaljujete pot desno nad lovsko kočo proti Kalški gori. Po slabe tričetrt ure boste dosegli sedelce in kmalu za njim na neoznačenem razcepu izbrali desni krak. Od markacij je ostalo le še nekaj rdečih sledi, više gori pa so sploh prebarvane, a vas bodo lepo vodili možici. Proti koncu vam bo kazal pot kar cilj sam. Seveda pa nikar tja v megli! Tokrat prav zaradi nje nisva šla do vrha, saj v blodnjaku skal in ruševja možici nikakor niso dovolj. A do koder sva prišla, je bilo lepo, predvsem pa so se z višino čedalje bolj množile rože: ciklame, preobjede, njivska grabljišča, zvončice, bodeče neže, osati, zlate rozge, poponi, zelene čmerike, grmički dlakavega sleča ... Zaradi škrapelj in špranj med skalami pa morate skrbno paziti, kam stopite.

Samote in čistega zraka sem se naužila, le ozvočenje v Kamniški Bistrici je "neslo" prav do Čmaževskega turna. A bila je nedelja, kaj hočemo. Če imate možnost, si privoščite pohod sredi tedna, pa bo idila popolna.

Med Idrijo in Žirmi

Če se boste te dni vozili po cesti med Idrijo in Žirmi, boste prav ob robu ceste med Ledinskim razpotjem in Govejkom opazili precej rušnatih zvončic. Mimogrede se lahko ustavite še na kmečkem turizmu na Ledinskem razpotju in se od tam po markirani poti odpravite na Sivko (Žirovci jo poznajo kot Mrzli vrh), s katere se v lepem vremenu vidi do Triglava, ali do cerkve sv. Marije Magdalene na Gorah (od tam bo lep razgled na hribe okoli Idrije).

Na Slavnik po kolesarski poti

V torek sem (že spet) optimistično razumel vremensko napoved in se odpravil iskat sonce na Primorsko. Seveda ga tam še ni bilo, megla in oblačen pokrov pa sta me prepričala, da se odpravim nekam kjer sem že bil ... in Slavnik se je kar sam pokazal v daljavi. Med izletom na Slavnik iz Prešnice sem se dvakrat srečal z neoznačeno "kolesarsko potjo" (starim kolovozom) iz Podgorja, pa sem se odločil, da jo grem tokrat pobližje pogledat.

 

Opozorilo: če se boste odpravili po tej poti, se zavedajte, da je namenjena kolesarjem (in da imajo ti na njej prednost). Če se niste pripravljeni umakniti dvokolesnemu izstrelku, ki bo z nekaj deset kilometri na uro priletel mimo vas, si raje izberite drugo pot.

 

Zemljevid na parkirišču v Podgorju pravi da se kolesarska pot začne ob železnici. Ker me hoja do tja ni mikala, sem se odpravil na Slavnik po strmi poti, na razcepu sredi gozda, kjer strma pot zavije v desno, pa sem zapustil markacije in izbral levi krak. Na požarni cesti (v dveh letih se je povsem zarasla) sem zavil levo in po krajšem spustu prišel do širokega kolovoza, ki se dviga v desno. Vzpon je zmeren, na prvih travnikih pa se kolovoz razcepi (pravi je desni, bolj shojen krak) in vas pripelje do makadamske ceste, ki pelje na Slavnik iz Kozine. Prečkate jo, se odpravite dobrih 50 metrov naprej po levem kraku makadama in poiščete markirano pot iz Prešnice. Ta vas mimo Grmade in Cigana popelje do vrha.

 

Da ne bi kvaril lenobnega vzdušja, sem se odločil, da se bom s Slavnika spustil po položni poti v Podgorje. Kakšna napaka !!! Spust so mi sicer popestrili zadihani, zaripli in popolnoma preznojeni ljubljanski gimnazijci, ki jih je vzpon po položni poti očitno popolnoma uničil, pot pa ni več vredna tega imena. V zadnjih nekaj letih so uspeli iz prijetnega širokega kolovoza narediti blatno gozdno cesto, po kateri se lahko prevažajo celo tovornjaki (kot kažejo kolesnice na njej). Za vzpon na Slavnik si raje izberite katerokoli drugo pot.

 

Pa še kolesarski pogled: v suhem vremenu je vzpon po položni poti na Slavnik in spust po kolesarjem namenjenem kolovozu zelo prijeten izlet ... konec maja pa kaj več o njem :).

Osolnik

Ste že bili na Osolniku? Še ne? To morate nemudoma popraviti! Nekaj kratkih poti vodi tja iz doline Ločnice, mi pa smo se tik pred temle dežjem odpravili po nekoliko daljši iz Puštala. Prav lepo vas utrudi, saj morate premagati nekaj precejšnjih strmin, vmes pa so tudi sprehodi med sončnimi travniki in sadovnjaki (ne rabutajte – kako rdeče jabolko, ki leži na tleh, se pa najbrž sme pobrati).

Na vrhu je cerkev sv. Mohorja in Fortunata (kakšen hrib bi pa bil, če ne bi imel cerkve, saj jih imajo tudi Andrej in Ožbolt nad Zmincem, Sv. Barbara in drugi), okrog nje pa več košatih lip. Dve uri gor in malo manj dol. Ko se osuši, kar pot pod noge!

Mojca Luštrek

Pod Špikom

Če se boste v jesenskih dneh namesto vzponov na dvatisočake zadovoljili z izletom nad gozdno mejo in uživanjem v razgledih, se odpravite do bivaka pod Špikom. Pogled na Špikovo skupino in razgled čez dolino Save vas bo nedvomno navdušil, tišino pa bodo morda zmotili le gamsi, ki se bodo sprehajali po melišču pod Špikom ali alpinisti, ki bodo uživali v topli južni steni Rušice.

Markirana pot se začne ob spomeniku tik pred mostom čez Savo v Gozdu Martuljku (če prihajate iz Kranjske Gore). Tam lahko tudi parkirate. Od spomenika sledite kažipotom proti Martuljškim slapovom, po dobre pol ure vzpona pa vas bo rdeč planinski kažipot usmeril na ožjo stezo, ki vodi Pod Špik. Od bivaka vas loči še približno ura precej strmega vzpona po zgledno markirani poti (od izhodišča slabih 700 višinskih metrov vzpona).

Vodnik: Tine Mihelič, Julijske Alpe, PZS
Zemljevid: Julijske Alpe, zahodni del
Fotografija: Tomaž Jakofčič

Jesen je tukaj

Če vas nizke temperature in mrzel veter še niso povsem prepričali, se odpravite na bližnje travnike; na Zaplani sem v soboto videl prve jesenske podleske, med sprehodi po hribih nad Vrhniko pa boste poleg utrujenih glavincev in klinčkov opazili še gorske nebine in navadne madronščice.

Svečniki na planini Kuk

V teh dneh na gozdnih obronkih in višje ležečih travnikih po vsej Sloveniji opazite temno modre cvetove svečnika (Gentiana asclepiadea), a toliko, kot na planini Kuk (ob poti na planino Razor), jih nisem videl še nikjer. Tik za parkiriščem, kjer lahko pustite avto, preden se peš odpravite do planine Razor, cveti na travniku nad cesto na stotine sviščev.

Škrlatni luk

Na južnem pobočju Kamniškega vrha (od Ravnih senožeti navzgor) sedaj lahko občudujete kamniški luk (škrlatni luk, Allium kermesinum), ki je endemit.

Njegova lepa temno rožnata barva je sedaj na travnikih, ki počasi izgubljajo zeleno barvo, najbolj opazna, saj je večina drugih rož že odcvetela. Na območju grmovja in gozda pa so lepo opazni živordeči plodovi alpskega kosteničevja, jerebike, brogovite, puhastega kosteničevja... Šmarna hrušica pa vam nudi črne plodove, da se posladkate med sprehodom.

LP, Alenka

Družinski izlet na planino Razor

Če vam je vzpon na planino Razor s Tolminskih Raven predolg (ali prenaporen), se odpravite nanjo s planine Kuk, do katere se lahko pripeljete z avtom (če se vam ta le ne smili preveč). Tik pred Tolminom (če prihajate z idrijske strani) zavijte proti Podljubinju, sledite asfaltni cesti skozenj do Ljubinja, tam pa vas na koncu zaselka čaka kažipot na planino Razor.

 

Ozka cesta je do planine Stador asfaltirana, od tam naprej pa vas popelje dobro vzdrževana gozdna cesta (najhujši klanci so betonirani) čez planino Lom do planine Kuk. Na začetku planine Kuk je veliko parkirišče in zapornica, od tam do planine Razor pa je le še 160 višinskih metrov in štiri kilometre (slaba ura) prijetne hoje po pretežno senčni gozdni cesti. Nekoliko bolj strm je le klanec na koncu planine Kuk, od tam naprej je pot precej položna.

Vrh Korena in Kompotela

Konec tedna sem na pohodu Gospinc—Veliki Zvoh—Kompotela—Vrh Korena—Škrbina—planina Dolga njiva—Krvavec—Gospinc sicer nekoliko pogrešala poletno razkošje planinskih rož (prav malo jih je že in še te so precej odcvetele), zato pa so me tiste, ki še vztrajajo, toliko bolj razveseljevale. To je tak prijeten izlet! Lepo počasi hodite, uživate v razgledih (posebno s Kompotele so čudoviti), postojite ob konjski družinici, se nasmejite teličku, ki pije pri mami, da se mu mleko kar cedi od gobčka, ogovorite ovce, ki vam radovedno priblejajo naproti, pa mine šest, sedem ur, kot bi mignil! Opise nekaterih delov te poti si oglejte na http://www.zaplana.net/Izleti/VrhKorena/.

Na zemljevidu Kamniško-Savinjske Alpe (1 : 50.000) sta na poteh Veliki Zvoh—Vrh Korena in Dolga njiva—Razor brez potrebe narisana (zelo) zahtevna odseka. Dejstvom bolj ustreza zemljevid Grintovci (1 : 25.000), kjer je na prvi poti narisan zahteven odsek (čez Ježa), na drugi pa ni nobenih posebnosti (in res jih ni, le tu in tam je treba malo gristi kolena). Zdaj je na voljo že novi, nekoliko razširjen zemljevid Grintovci (PZS 2006). Žičnica na Krvavec vozi še po poletnem voznem redu: http://www.rtc-krvavec.si/. Izkoristite lepe poznopoletne in jesenske dni!

Mojca Luštrek

Rože v Spodnjih Bohinjskih gorah

Te dni na planini Razor cvetijo endemične ozkolistne preobjede, volnatoglavi osati, rušnate zvončice in svečniki. Ob poti proti Škrbini boste naleteli tudi na planike, zadnje alpske velese in Sternbergove klinčke, na melišču pod Škrbino Petkovškov mak, na skalah ob zahtevni plezalni poti pa je tu in tam še kakšna utrujena triglavska roža.

Vrh nad Škrbino

Vrh nad Škrbino je prvi dvatisočak v grebenu Peči (ker gremo nanj s Tolminske strani; Bohinjci bi jim rekli Spodnje Bohinjske gore) s čudovitim razgledom na vrhove okoli Triglava, Bohinjsko jezero in celotne Karavanke ter Kamniško-Savinjske Alpe. Najhitreje se nanj povzpnete s planine Razor; Tine Mihelič v svojem vodniku sladokuscem priporoča brezpotje po grebenu s prevala Globoko, najkrajša pot do vrha pa je primerna le za spust (med vzponom po njej bi doživeli 250 višinskih metrov zoprno zagruščenih skal). Dosti lepše se je s planine Razor odpraviti na Škrbino, od tam pa po ostrem grebenu ob dobro vzdrževanih jeklenicah proti vrhu. Plezalna pot ni prezahtevna, ni pa primerna za vrtoglave (na nekaj mestih je precej "zračna"). Uživanje "popestri" še občasno iskanje markacij, ki se jim že močno pozna, da že zelo dolgo niso doživele srečanja s čopičem.

Vodnik: Tine Mihelič, Julijske Alpe
Zemljevid: Julijske Alpe, vzhodni del.