05 oktober, 2006

Lep deževen dan na Miklavški gori

V deževnih dneh, kakršen je bil včeraj, ni da bi hodili v "prave" gore, a tudi doma se ni treba kisati. Namesto pohodnih palic vzemite dežnik in se odpravite na Miklavško goro (955 m; nekateri boste rekli, saj nima niti 1000 m, drugi pa, saj ima skoraj 1000 m – rada pišem za te druge, želim pa si prepričati tudi prve).

Pred časom sva se na poti na Stari vrh "ujela" na nenavadno ime Dragobaček (vesela bom, če se bo oglasil kdo, ki ga zna razložiti). Pogled na zemljevid je pokazal, da je prikladno izhodišče za razgledni vrh s cerkvijo sv. Miklavža. Ker pa tja po vsem videzu pelje le cesta, sva ga uvrstila na seznam "za deževne dni". Včeraj je prišel na vrsto. S ceste Škofja Loka–Železniki sva Pr' Birt v Praprotnem zavila levo in nato v Zg. Luši desno v Dragobaček. Po 4 km je na koncu makadama odcep ostro levo. Od tam do sv. Miklavža je slabo uro hoda po gozdni cesti in na koncu po kolovozu. Zadnji del poti je zelo strm. Če vam je ura premalo, lahko začnete že v Zg. Luši ali kje vmes. Najbolj si bom zapomnila rdeče bogastvo jerebik, močerada, ki je poziral v nedogled, in zelene valove travnikov. Na enem takih jezdi sv. Miklavž. Kakšen prijazen kotiček! Pust deževen dan se je spremenil v lep deževen dan (še dežnika ni bilo treba odpreti, palice sva pa kar malo pogrešala). Vrniti se bo treba v lepem vremenu, ko bo kaj razgleda in bo prijetno posedeti na klopci. Morda iz Selc po poti, označeni z rumeno-zelenimi markacijami.

V soboto sva bila na Grintovcu. Tisto je bil seveda precej večji dosežek kot Miklavška gora, a Grintovec je tako vsem na očeh, da o njem nisem poročala. Pa tudi zato ne, ker boste opis poti nanj že kje našli, povabila na Miklavško goro pa najverjetneje ne. Zdaj ga pa imate!

3 komentarji:

Anonimni pravi ...

Včeraj sva z Janezom uporabila idejo o obisku Miklavške gore, vendar malo modificirano. S kolesom sva se odpeljala iz Medvod, nato pa skozi Škofjo Loko do Bukovice v Selški dolini, od tam v Stirpnik in skozi Golico do kapelice pod Miklavško goro. Janez je vztrajal s kolesom do vrha, sama pa sem šla od kapelice peš do vrha. Bil je lep dan, nič deževen, z lepim razgledom. Vračala sva se skozi vas Sv. Lenart nad Lušo in se Pr Birt priključila na cesto Škofja Loka -Železniki. Do doma se je nabralo 53 km. Po pravici povedano pa sva gor grede tudi malo pešačila ob kolesu, saj je vzpon zlasti po makadamskem delu ponekje kar zahteven( upoštevaje, da imava skupaj 125 let).Hvala za idejo!

Tomaž Habjan pravi ...

Najlepša pot na Miklavško goro je iz Selc po lovski meji, ki je označena z zeleno rumenimi markacijami. Začetek poti je na športnem parku Rovn pri kinološkem centru, pot poteka po gozdu, je precej strma, zato so priporočljive pohodne palice. Na vrhu je čudovit razgled po okolici. Sestop z Miklavža pa je položnejši, kot se za sestop tudi spodobi, pelje skozi Zg. Golico in po čudoviti stezici v Dolenjo vas. Nato pa se ob reki Sori vrnete nazaj na izhodiščno točko. Čudovit 2-3 uren izlet

Mojca Luštrek pravi ...

To pot iz Selc sem 11. 3. 2007 že opisala, le da v temi tiste čudovite stezice nazaj grede nisva opazila, ampak sva se vrnila deloma po cesti.