Prejšnji teden naju je sončni prvi praznični dan zvabil na Veliki vrh. Na Zgornjem Jezerskem sva parkirala pri Kazini. Pogled nanjo me vedno užalosti: najprej so jo skazili z dozidavo, zdaj jo bodo pa pustili še propasti. Potem pa je bilo slabe volje zelo hitro in za lep čas konec.Ker nisva našla začetka poti, vrisane na karti Kamniško-Savinjske Alpe in opisane v istoimenskem vodniku iz leta 2004, sva se držala markacij po Makekovi Kočni (k slapu Čedca nisva zavila, bova drugič, ko bo več vode) do jase s kočo, nad katero je cestnega in kolovoznega udobja konec in se začne poštena telovadba. Do vrha dve uri in pol. Trud je bogato poplačan: razgledi so tako širni in lepi, da sem se (že spet) spomnila verzov Roka Predina "Tale svet boš videl iz prve vrste ..."
Če utegnete, se od koče na jasi odpravite še k Ovči koči (pol ure). Na vrhu nekdanje planine stoji lična lovska koča, na spodnji strani pa skupaj (hm) preža in krmišče. Zelo prijeten kotiček z lepimi razgledi.
Gor grede sva opazila kamen na kamnu, ki je bil morda možic, in pod listjem odkrila ostanek rdeče puščice. Tam sva se nazaj grede spustila po kar strmem kolovozu, upajoč, da bova našla pot, ki je zjutraj nisva. In sva jo. Z Jezerskega gre takole: mimo prve kapelice pridete do mostička čez potok, ga prečkate in pri Mlinarju (Zg. Jezersko 74) zagledate drugo kapelico. Levo od nje (med njo in domačijo) se napotite proti gozdu, tam pa po desni poti do drevesa s (proti)požarno tablo in od nje spet desno. Poslej vas bodo vodile markacije, ki jih očitno ne obnavljajo več. Ta pot je primernejša za vzpon, vrnite pa se po cesti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar