Danes je ravno mesec dni, odkar sem vam poslala pozdrave s Komna, prejšnjo soboto pa sva se spet potikala po Smrekovškem pogorju. Oko sva vrgla na (Veliki) Travnik, med domačini bolj znan kot Turnovka. Peljati se je treba še kaka 2 km iz Ljubenskih Rastk po dolini Žepa do ostrega desnega ovinka asfaltne ceste, kjer se od nje odcepi makadamska cesta. Parkirati je mogoče tam ali nekoliko više ob makadamu pri mali hidroelektrarni Marovt.
Nad elektrarnico zavijte levo po lesenem mostu čez potok. Strma potka vas bo v ključih pripeljala iz gozda na travnik, kjer je nekaj zmede z markacijami – kar naravnost v breg proti podrti Robnikovi domačiji zagrizite. Nad njo zavijte po markirani stezi levo v gozd in nato izmed dveh vlak izberite levo. Pripeljala vas bo do jase na uravnavi, onkraj nje pa nadaljujte po ozki gozdni stezi v levo. Precej »varčno« posejane markacije vas bodo pripeljale na Počko ali Robnikovo planino (1165 m). Gozdna cesta teče prav čeznjo, mimo pastirske koče in do lovske koče nad njo (od pastirske do lovske jo lahko uberete tudi kar »na oko«, saj se vidi na vrhu brega). Potem pa lep čas po cesti do odcepa v levo, od koder je na Travnik še 40 minut. Če bo sneg, boste lahko sledili gazem domačinov, ki poznajo prijetne bližnjice. Od Koče na Travniku (1548 m) do lesenega Joškovega razglednega stolpa pa je le še kake četrt ure. Razgledi so res lepi. Poleg stolpa stoji mejnik med Koroško in Štajersko – v piramido zložena brunca.
Koča je odprta le ob poletnih koncih tednov, a imela sva srečo, da so na klopeh pred njo moževali štirje prijazni domači planinci, med njimi tudi Jože Vodušek, čigar pesem uokvirjena visi v koči (odlomek za pokušino: V koči tej ni oštarija, / sem ne spada hudobija, / to je dom za prirodnjake / in ne gajba za divjake!). S Franjem Atelškom sta nama »Gorenjcema« prijazno predstavila prelepo štajersko obzorje, ki se odkriva z razglednika. Tudi Komen smo videli; zdaj veva, da mu Korošci rečejo Kamen, Štajerci pa Komen.
Vrnete se lahko po isti poti ali čez Mali Travnik. V vsakem primeru približno dve uri in pol zmerne hoje gor in malo manj dol.
Nad elektrarnico zavijte levo po lesenem mostu čez potok. Strma potka vas bo v ključih pripeljala iz gozda na travnik, kjer je nekaj zmede z markacijami – kar naravnost v breg proti podrti Robnikovi domačiji zagrizite. Nad njo zavijte po markirani stezi levo v gozd in nato izmed dveh vlak izberite levo. Pripeljala vas bo do jase na uravnavi, onkraj nje pa nadaljujte po ozki gozdni stezi v levo. Precej »varčno« posejane markacije vas bodo pripeljale na Počko ali Robnikovo planino (1165 m). Gozdna cesta teče prav čeznjo, mimo pastirske koče in do lovske koče nad njo (od pastirske do lovske jo lahko uberete tudi kar »na oko«, saj se vidi na vrhu brega). Potem pa lep čas po cesti do odcepa v levo, od koder je na Travnik še 40 minut. Če bo sneg, boste lahko sledili gazem domačinov, ki poznajo prijetne bližnjice. Od Koče na Travniku (1548 m) do lesenega Joškovega razglednega stolpa pa je le še kake četrt ure. Razgledi so res lepi. Poleg stolpa stoji mejnik med Koroško in Štajersko – v piramido zložena brunca.
Koča je odprta le ob poletnih koncih tednov, a imela sva srečo, da so na klopeh pred njo moževali štirje prijazni domači planinci, med njimi tudi Jože Vodušek, čigar pesem uokvirjena visi v koči (odlomek za pokušino: V koči tej ni oštarija, / sem ne spada hudobija, / to je dom za prirodnjake / in ne gajba za divjake!). S Franjem Atelškom sta nama »Gorenjcema« prijazno predstavila prelepo štajersko obzorje, ki se odkriva z razglednika. Tudi Komen smo videli; zdaj veva, da mu Korošci rečejo Kamen, Štajerci pa Komen.
Vrnete se lahko po isti poti ali čez Mali Travnik. V vsakem primeru približno dve uri in pol zmerne hoje gor in malo manj dol.
1 komentar:
to je dosadno
Objavite komentar