Kamnik (856 m) in Hom (607 m)

Nekaj časa sem »manjkala«, a imam trden namen nadomestiti zamujeno. Na pustno soboto sva se spet odpravila v Zabukovico. Prejšnjič nama je namreč zbudil pozornost strumni Kamnik. Do grobišča talcev je šlo enako kot na Gozdnik (14. 2. 2007), le da je pred pongraško pekarno stal velikanski šotor in je dišalo po krofih. Kjer je na karti Posavsko hribovje – zahodni del narisan odcep v desno, nas markaciji na električnem drogu pošljeta naprej po cesti. Ko se klanec položi, je nasproti Pongraca 139 makadamski odcep v desno. Označen ni, a tja so naju poslali domačini. Z gozdne ceste sva zavila levo k hiši, ki jo še gradijo. Od tam sva po naključju pogledala navzgor v gozd ravno v pravo smer, da sva zagledala markacijo. Le od kod se je vzela? Poslej jih je bilo nekaj, precej pa sva se urila v orientaciji kar sama. Po dobri uri sva nad Jagrom dosegla sedlo s kažipoti. Tisti za Kamnik trdi, da je do vrha še pol ure, vodnik (Marjan Pergar, Posavsko hribovje, PZS 2004) pa napoveduje uro hoda; midva sva se izkazala z zlato sredino: tričetrt ure. Na vrhu stojita majcen bivak in grozd kažipotov, za kaj več pa skoraj ni prostora. Razgled nama je kratila nizka oblačnost.
Na drugo stran sva se v tričetrt ure spustila do športnega plezališča, kjer sva se zabavala z branjem imen plezalnih smeri (precej tovrstne zabave najdete na http://www.plezanje.net/). Po 20 minutah so naju pri Balohu pozdravili prisrčni brezovi palčki, z bližnjega križišča pa je še kake pol ure do Dragovega doma na Homu (smer Griže). Prijaznega oskrbnika Ivana »Nadhomskega« Pinterja so leta 2003 razglasili za Savinjčana leta – so že vedeli, zakaj. S sosedo sv. Magdaleno sva si delila lepi razgled na dolino in po okoliških hribih. Od tam sva se spustila v Zahom, zavila levo na asfaltno cesto, pri napisu Zabukovica na električnem drogu pa k hiši Pongrac 52 in čez njeno dvorišče, onstran katerega je na kozolcu spet markacija. Z nekaj zatikanja in sreče sva čez slabo uro zašpilila klobaso.

Upoštevaje strmino je mimo Jagra gor in mimo Baloha dol kar prava izbira. Pohod je priporočljiv v suhem vremenu, saj so poti sicer precej spolzke.

Čeprav je pust že davno pokopan, pa moram našteti še rožice, ki so se takrat tam okoli pridružile onim, naštetim na valentinovo: pljučnik, zimzelen, tevje, blagodišeči teloh, kronice, polžarke. Čudna »zima«.