Miklavška gora – drugič

Pri prvem vzponu na to prikupno vzpetino (5. 10. 2006) sva odkrila, da vodi gor (vsaj) še ena označena pot (iz Selc), in 20. februarja sva jo preizkusila.

V Selcih sva parkirala v športnem parku Rovn (domači izraz za ravan), kjer ni ne duha ne sluha o kakem »napotku za turiste«, ampak prijazen domačin, ki ima okoliške poti v mezincu, naju je napotil levo pod gozd. Kmalu sva zagledala na tleh prvo rumeno-zeleno oznako in tam s kolovoza zavila ostro v desno navkreber. Poslej sva sledila rumeno-zelenim krožcem in rumenim puščicam. Domačini rečejo tej poti lovska (tudi čez Korita). Široka pot se spremeni v stezo, ki zmaguje hudo strmino v lepih ključih. Po pobočju Zavrnika (762 m) dosežemo prvo senožet. Razcep nad njo v nasprotju s siceršnjo dobro označenostjo ni zaznamovan. Zavijemo desno in šele čez kakih 100 m je na tleh (kar zlasti za zimo ni prav posrečeno) prva markacija. Da je treba na vrhu senožeti v desno, pa je spet dobro označeno. Zavrnik obhodimo po jugovzhodni strani in skozi drevje se vidi njegov vrh kakih 100 m nad nami. Potem pridemo na drugo senožet in se po njenem levem robu povzpnemo naravnost na sedlo med Zavrnikom in Penovnikom (708 m). Spustimo se desno v gozd po kolovozu, ki nas hitro pripelje na drugi konec iste (druge) senožeti, tam pa zavijemo levo in se spet začnemo vzpenjati. Široko stezo po kakih 100 m zapustimo v levo po ozki strmi stezi. Kar hud vzpon nas pripelje do oddajnika, od njega pa je le še nekaj deset metrov do cerkve sv. Miklavža. Domačin, ki sva se mu zdela pozna za ta letni čas, je napovedal do vrha 2 uri, a pot sva zmogla v dobri uri. Če naju ne bi bila preganjala tema, bi bila morebiti potrebovala poldrugo uro.
Vrnemo se lahko po isti poti ali po drugi strani. Ker je bila tisti dan strmina zelo spolzka in naju je lovila noč, sva izbrala drugo možnost. Spustila sva se po kolovozu do kapelice v Zgornji Golici, od tam pa po asfaltni cesti v Spodnjo Golico. Do Sore sva že v temi prišla pri tovarni, kjer je tabla z zemljevidom poti na Miklavško goro in okoli nje. V nekaj minutah sva bila spet v športnem parku. Spust je trajal slabo uro (ker sva hitela).

Prvi pohod je minil v deževnem vremenu, drugi v oblačnem in obakrat se je mudilo. Ostaja dolg: Miklavška gora v soncu in uživaški počitek (z malico) na očarljivem vrhu.