Strelovec »padel«!

Odločila sva se poravnati stare račune s Strelovcem. Začela sva spet v Logarski dolini, le da je bilo to pot že treba plačati 5 evrov vstopnine. Pri turistični kmetiji Plesnik sva zavila levo, nad zadnjo kmetijo, pri Lenarju, pa je ob lesi že prva markacija. Vodnik Kamniško-Savinjske Alpe napoveduje orientacijske težave, ker je nova traktorska cesta večkrat presekala označeno pot, tako da je težko najti nadaljevanje. Po nekaj spopadih z zaraščenim in strmim brezpotjem sva odkrila, da se je najbolje držati gozdne ceste oziroma kolovoza in se ne ozirati na stare oznake, na ključnih mestih pa ubogati kažipote s Knafelčevo markacijo.

Prijetna senčna pot se vztrajno vzpenja, popestrijo pa jo kukavice, orlice, velecvetni naprsteci, lepki osati, lučniki in številne rumene košarnice. Tudi srnico sva srečala. Do Plesnikove planine sva hodila slabo poldrugo uro. Krave so naju nezaupljivo opazovale, ko sva pri rdeči tablici preplezala ograjo. Potem je šlo dol in gor čez Palenkove grape, ozaljšane z rumenimi slapovi nagnoja. Ta naju je obilno spremljal ves dan. Pot je ponekod zelo ozka in spolzka. Mimo lovske koče sva v tričetrt ure dosegla sedelce nad Icmanikovo planino. Streljaj proč je razgledna Logarska peč. Skozi redek iglasti gozd, kjer cvetijo orlice, pogačice, gozdne krvomočnice in toliko navadnih lusnecev, kolikor jih še nisem videla na kupu, sva v pol ure dosegla greben, pod katerim je v gozdu precej živo: pametne ovce se pasejo v senci. Do vrha Strelovca je še manj kot četrt ure. Razgled je čudovit, »posrečeni« kombinaciji kopriv, mravljišča in ovčjih bobkov pa se je pametno izogniti in malicati nekoliko niže.

Po razglednem grebenu sva se spustila proti Krofički. Markacije so večinoma po tleh, zato ni čudno, da jih v snegu nisva našla. Pogačic je bilo še veliko, obeta pa se tudi pravo bogastvo rododendrona. V tričetrt ure sva bila na Puklovcu, kjer sva zadnjič odnehala (pod grebenom je vse rumeno dvocvetnih vijolic), in nato v dobre pol ure mimo najdebelejšega slovenskega macesna že na Klemenči jami. Bil je 15. junij in odprla sva sezono; koča je odtlej odprta vsak dan. Na jedilniku so imeli žlinkrofe z nadevom iz suhih hrušk, domačo klobaso in ajdove žgance. Po poti skozi predor sva potrebovala še urico do avtomobila. Bil je imeniten dan in zelo vam priporočam prav takega.

Novi grad nad Preddvorom

Na stranskem vrhu Potoške gore se severno od Preddvora skrivajo razvaline Novega gradu (Neuburg, prvič omenjen leta 1156), ki je varoval staro tovorniško pot čez Jezerski vrh na Koroško. Grad je porušen že vsaj 500 let, zato ni čudno, da se ga je prijelo tudi ime Pusti grad. Do gradu, kjer vas poleg razvalin čakajo tudi senca, prijetne klopce in razgled na Hudičev boršt in Srednji vrh, vodi lepo markirana pot, po kateri je od okrepčevalnice Mimi le dobrih deset minut hoje, od gradu Turn pa nekaj minut več; kot nalašč torej za prijeten poletni izlet z majhnimi otroci ali pa za popestritev vzpona do Svetega Jakoba.

Cvetje v gorah

Če bi radi te dni brez posebnih naporov uživali v gorskem cvetju, se odpeljite na Vršič (lahko pa seveda poskusite najeti helikopter Slovenske vojske), od tam pa se po markirani poti odpravite proti Vratcem (sedlo severno od Vršiča). Kljub temu, da na Vršiču še nisem opazil dobrih kažipotov, poti ne morete zgrešiti: sledite najbolj steptani stezi, ki se z gorenjske strani prevala skozi ruševje zlagoma dviga proti severu.

Med potjo boste opazili grmičke žarkaste košeničice, glavičaste repuše in neverjetno mnogo Sternbergovih klinčkov, če se boste od Vratc do Slemenove špice odpravili po delno nemarkirani poti pod stenami Male Mojstrovke (tudi ta pot je dobro vidna, le ogromno grušča in nekaj snežišč vam bo nagajalo), pa boste poleg obilice zlatic našli tudi kupčke triglavskega svišča, ob robu snežišč pa alpske zvončke. Na južnih pobočjih Mojstrovke bogato cveti okroglolistni mošnjak, na meliščih pod Mojstrovko pa julijski mak ... pa pohitite, preden bodo romarji na enega najbolj salonskih dvatisočakov v Sloveniji vse pomendrali ;).

Napačen čas ali urbana legenda?

Vsi planinski vodniki, ki opisujejo pot čez Kranjsko reber, poudarjajo, da so tukaj tla tako različna od okolice (kar je res), da lahko na njej opazimo redko botanično bogastvo. Po takšnem uvodu človek pričakuje botanični vrt podoben Črni prsti, Čavnu ali travnikom pod Goličem ... in je, ko se nanjo odpravi sredi junija, dodobra razočaran. V gozdu poleti tako ali tako ni obilice rož (še največ jih je ob robovih gozdnih cest), celotna planina pa je poraščena z gosto travo, ki jo navadno srečamo na zakisanih tleh, in skozi katero se prebije le malokatera roža. Morda sem se na pot odpravil v napačnem času, ali pa je Kranjska reber še ena "urbana legenda" ki se seli iz vodnika v vodnik.

Povsem drugačno pa je vzdušje na Lepenatki, ki je v teh dneh res pravi rožni vrt (od tam je tudi fotografija). Toplo priporočam, jaz sem se nanjo odpravil po markirani poti s Črnivca čez Kranjsko reber (poti razen nekaj slabše označenih razcepov, ki pa niso prehuda uganka, ne morete zgrešiti). Za celotno prečenje boste porabili dobre tri ure (v eno smer), če imate dva avtomobila, pa se lahko z Lepenatke spustite v dolino. Za orientacijo vam bo v pomoč planinski zemljevid Kamniško-Savinjske Alpe.

Križna Gora in Planica

Na Križni Gori (669 m) in Planici (824 m) sva že bila, na prvi iz Trnja in na drugi iz Pevna. Zadnjič, ko sva se odpravljala na Lubnik od Sv. Tomaža, pa sva pred mostom čez Selščico opazila odcep proti Križni Gori (to je vas v Škofjeloškem hribovju, Križna gora pa je gora na Primorskem; velike in male začetnice torej niso le za okras!) in sklenila obiskati oba kraja hkrati po novi poti.

Pri odcepu je na betonskem bunkerju že markacija. Peljala sva se mimo »najine« markirane steze, na desnem ovinku zavila s ceste in parkirala na začetku gozdne poti. Vrnila sva se po cesti do izhodišča in zagazila v visoko mokro travo (samo nekaj metrov je treba potrpeti). Pot je ponekod precej strma, sicer pa prijetna, dobro označena in kjer ne teče po gozdu, tudi razgledna. Cerkev sv. Križa nad Križno Goro ima čudovito ozadje: mogočni Lubnik.

V nadaljevanju za kratek čas zmanjka markacij. Kmalu po tistem, ko boste daleč na levi pred seboj zagledali domačijo sredi pobočij, bodite pozorni na skalo ob poti. Slabo vidna puščica na njej kaže desno, levo vodi neoznačen kolovoz proti Lavtarskemu Vrhu, na sredi pa se v gozd vzpenja nemarkirana cesta proti cerkvi sv. nadangela Gabrijela nad Planico (samo začetek je bolj kolovoz). Vrnila sva se po cesti proti Planici (pod cerkvijo levo) in pod naseljem počitniških hišic zavila desno na travnik (kažipot). Tam so me razveselile rože, ki jih menda še nisem videla: pijavčnice. In potem še presenečenje: fritschevi glavinci - albini. Kmalu sva prišla spet k skali s puščico, od tam pa po že znani poti na izhodišče. Dobro uro do Gabrijela in tričetrt ure nazaj – primerno za popoldanski izlet.

Pohod na Volovjo reber

Kot veste, navadno ne širim tujih obvestil, tokrat pa bom naredil izjemo - v soboto (9. junij 2007) se odpravite na Volovjo reber. Kot so zapisali v vabilu Društva za opazovanje ptic:

Začetek junija je čas, ko so suhi travniki Volovje rebri najlepši. Šibijo se od bujnega cvetja izjemnega števila vrst cvetnic, za vrhunsko vzdušje pa poskrbijo pesmi ptic.

Poskrbeli bomo, da bo izlet vsebinsko zelo pester. Poleg skupine ornitologov nas bodo spremljali strokovnjaki za botaniko, metulje in velike zveri.

O poti, ki kljub muham ni od muh

V nedeljo sva šla pogledat, kaj je Martinj steza. Parkirala sva na Kopiščih in se podala na precej strmo, a lepo speljano in slikovito pot pod Martinj turnom (v posebno za raziskovalce kamniškega konca zanimivem vodniku Bojana Pollaka Naravne znamenitosti Kamniško-Savinjskih Alp na kamniškem območju sem prebrala, da je to že del Rzenika). To je neoznačena, a dovolj razločna (lovska) steza. Zelo prijetno in telovadno. Pot je (vsaj včasih) res pomembnejša od cilja. A ker je cilj pri planinarjenju nekako v navadi, sva si ga le izbrala: planino Dol (1308 m). Tam sva že bila na poti na Konja in tudi časa je bilo še dovolj, pa sva potegnila do Konjščice (1505 m). In ker je še vedno sijalo sonce, sva šla z njim do Velike planine. Ko sva se povzpela na njen najvišji vrh Gradišče (1666 m), pa se je zlovešče stemnilo in padlo je nekaj kapelj. Nisva čakala, kaj se bo izcimilo, ampak sva izkoristila vabljivo ponudbo: nihalka se je ravno odpravljala v dolino.

Vsa pot s številnimi postanki in malico pri "izposojeni" mizi pred eno zaprtih koč na Dolu nama je vzela slabih šest ur (morala bi napisati dala čudovitih šest ur). Poti na Veliko planino menda veljajo za nekoliko dolgočasne, a tale si takega slovesa nikakor ne zasluži. Le če ste vrtoglavi ali če vas daje sapa, morda ni ravno za vas.

Tokrat namesto o rožah (le pravo bogatijo pogačic moram omeniti in čudovite kamniške murke) o živalskem svetu. Ptički so žvrgoleli, gams nama je žvižgal, polži so se ljubili in paglavci so veselo repkali po lužah. Ko sem že pri živalih: množice neznosno sitnih muh so naju skoraj spravile ob pamet (še fotografirati je bilo težko, ker je pred objektivom kar migotalo) in domov sva prinesla sedem klopov (namažite in poškropite se torej s čim učinkovitim!), ampak niti senčice dvoma ni: vredno je bilo "potrpeti".