V juniju se odpraviva v Posočje in osvojiva kak vrh. Lani, ko sva bila na Matajurju, sem se zaljubila v Krn (iz »najine« sobe v Idrskem se vidi naravnost nanj), ampak prejšnji petek je imel kapo globoko čez oči, zato je bil na vrsti nadomestni cilj: Stol. V Kobaridu piše, da je do njega štiri ure hoda, v vodniku pa pet – (najina) resnica je bila ravno na sredi.
Na poti so se zvrstili Hum, Starijski vrh, lovska koča Stariski vrh, nekaj, čemur se reče Na vrhu, pa vrha nisva odkrila, posrečeni vedno odprti bivak Hlek na Krejski planji s čudovitim »vrtom« planinskega cvetja, planina Bož(i)ca, preval Na Verilih in končno Stol. Megla se je vlekla iz nadiške doline čez greben na soško stran in na vsaki vmesni »postaji« se je pred najinimi očmi razkadila, da sva imela vso pot sonce, le na Stolu, ker je pač najvišji, se je vreme »zataknilo«: predvrhovi so naju v megli vlekli za nos – kar nekajkrat se nama je zdelo, da sva že na cilju. Zgoraj je bilo prav mraz in nobenega razgleda (dober razlog, da pojdeva še enkrat – iz Breginja). Zavetišče poleg oddajnika je, kakor sem prebrala na spletu, že od leta 1994 začasno (!) zaprto.
Tokrat je bila pot res imenitnejša od cilja: dovolj dobro označena, razgledna in od bivaka do cilja pravo razkošje cvetja: travniške kozje brade, raznovrstne zvončice, ozkočeladaste preobjede, lučniki, veliki kot drevesca, rožnati šipkovi grmi, navadni in 
rožnatobeli rmani, mnoge kukavičnice in kobulnice, šentjanževke, različni osati, turške lilije (na eni sem naštela 17 cvetov), pirenejsko ptičje mleko, škrlatnordeče detelje, ivanjščice, velevelecvetni naprsteci, vsakršni repuši, krvavordeči klinčki, 
rododendron, pogačice, potočne sretene, rumenkasti luk, rumene preproge ostrih homulic ... Kar nekaj rož sva videla prvič, posebno pa so naju očarale ljubke dresnovke (kačja dresen; Alenka Mihorič jih je prepoznala v botanični določevalnici), od katerih so bili celi travniki in velik del Stolovega pobočja popolnoma rožnati. Obletavali so naju pisani koprivarji in lepotci apoloni. Ovce in krave so se pasle, le človeške duše nisva srečala niti ene. Pa sva bila vendarle v imenitni družbi.
Na poti so se zvrstili Hum, Starijski vrh, lovska koča Stariski vrh, nekaj, čemur se reče Na vrhu, pa vrha nisva odkrila, posrečeni vedno odprti bivak Hlek na Krejski planji s čudovitim »vrtom« planinskega cvetja, planina Bož(i)ca, preval Na Verilih in končno Stol. Megla se je vlekla iz nadiške doline čez greben na soško stran in na vsaki vmesni »postaji« se je pred najinimi očmi razkadila, da sva imela vso pot sonce, le na Stolu, ker je pač najvišji, se je vreme »zataknilo«: predvrhovi so naju v megli vlekli za nos – kar nekajkrat se nama je zdelo, da sva že na cilju. Zgoraj je bilo prav mraz in nobenega razgleda (dober razlog, da pojdeva še enkrat – iz Breginja). Zavetišče poleg oddajnika je, kakor sem prebrala na spletu, že od leta 1994 začasno (!) zaprto.
Tokrat je bila pot res imenitnejša od cilja: dovolj dobro označena, razgledna in od bivaka do cilja pravo razkošje cvetja: travniške kozje brade, raznovrstne zvončice, ozkočeladaste preobjede, lučniki, veliki kot drevesca, rožnati šipkovi grmi, navadni in 
rožnatobeli rmani, mnoge kukavičnice in kobulnice, šentjanževke, različni osati, turške lilije (na eni sem naštela 17 cvetov), pirenejsko ptičje mleko, škrlatnordeče detelje, ivanjščice, velevelecvetni naprsteci, vsakršni repuši, krvavordeči klinčki, 
rododendron, pogačice, potočne sretene, rumenkasti luk, rumene preproge ostrih homulic ... Kar nekaj rož sva videla prvič, posebno pa so naju očarale ljubke dresnovke (kačja dresen; Alenka Mihorič jih je prepoznala v botanični določevalnici), od katerih so bili celi travniki in velik del Stolovega pobočja popolnoma rožnati. Obletavali so naju pisani koprivarji in lepotci apoloni. Ovce in krave so se pasle, le človeške duše nisva srečala niti ene. Pa sva bila vendarle v imenitni družbi.
1 komentar:
Najprej pohvale za lepo stran ali bolje rečeno blog. Ker sem rojen pod (kobariškim) Stolom sem z veseljem prebral lep opis. Ker tudi sam opazujem cvetje, sem bil malce presenečen, da je tudi Stol tako bogat.IZGLEDA DA BOM MORAL NAZAJ V PLANINSKI RAJ - DOMOV. Prejšnji teden sem iskal, neko ime za ORLICO KI SEM JO FOTOGRAFIRAL NA Peskih. Za pomoč sem poprosil Alenko Mihorič in sva zadevo skoraj dorekla....
Bertolonijeva bo najbrž. Pa kar tako naprej ...beremo.
Objavite komentar