Kjer je celo pasje življenje rožnato

Če v Lomu pod Storžičem pogledate nad cerkev sv. Katarine, boste v ozadju opazili na desni mogočni Storžič, ki je vasi dal ime, na levi pa še manjšo skalnato steno, ki štrli iznad že jesensko obarvanih gozdov. To je Bela peč (1583 m), najin včerajšnji cilj. Parkirala sva pri cerkvi in tako odjedla prostor domačinom, ki so se zbirali k maši, a drugje res nisva našla parkirišča.

Spustila sva se nazaj mimo šole in pri kapelici desno. Na koncu asfalta nad hišo št. 10 b je treba desno na ozko stezico (ne po udobnem kolovozu naravnost naprej). Del je je odnesla voda, a tistega mesta ni težko obhoditi. V kaki uri sva bila na Strmcu in pri Tiču. Kmalu nad domačijo je vodnjak s pitno vodo, na koncu travnikov pa obcestni kamen 321, kjer je treba levo čez potoček (ne naprej po cesti, kakor namiguje markacija na kamnu). Po slabo prehodni stezici, ki teče mimo počitniške hišice, sva bila hitro spet na cesti, onkraj nje pa je treba pogledati za naslednjo markacijo kar visoko v gozd. Na Borštu sva se naužila razgledov na Julijce, Košuto in vse vmes, Spodnja Konjščica pa je le še nekaj minut naprej. Od Strmca do nje sva hodila dobro uro. Planina je zelo prijetna, na njej pa očitno prebivajo tudi prijazni ljudje, saj so za psičko Rozi napravili tako prikupno hiško, da se gotovo ne more pritoževati nad pasjim življenjem. Na koncu planine je razcep in tam jo uberite po desnem kolovozu (ne po levem, ki je videti »glavnejši«), čeprav se vam bo v jutranjem soncu bleščalo in boste sicer veliko markacijo zagledali, šele ko ji boste prišli bliže. Do Zgornje Konjščice je le še dobrih deset minut. Ko jo boste zapuščali, se ne dajte pretentati puščici na skali in zavijte levo (ne desno) mimo kala, pa boste prej kot v četrt ure na cilju. Bela peč pa je tak razgledni balkonček, da je veselje! Ko sva se nehala vrteti okoli svoje osi, sva med malico uživala v pogledu na Ženiklovec v zeleni izdaji.

Vračala sva se po isti poti. Resnica je pravzaprav nekoliko drugačna: malo zaradi slabe označenosti, malo pa zaradi svoje nerodnosti sva gor grede štirikrat zgrešila pot (vedno sva šla tam, kjer zdaj odsvetujem), a sva srečno prišla na cilj. Zato sva se odrekla krožni poti in se vračala po isti, da sva raziskala svoje zmote. Odsvetovane poti so vse daljše od »pravih«, zato so tu navedeni časi daljši, kot bi bilo treba. Lahko pa se seveda »zmotite« tudi vi, tako da bo pot v vsako smer nekoliko drugačna. Prav prijetna je, le med Španom in Tičem je treba po cesti - vsaj midva nisva našla boljše rešitve, domačini nama pa pri tem tudi niso bili ravno v pomoč.