Parkirala sva ob Ukovi za jeseniško osnovno šolo Prežihovega Voranca (če se pripeljete iz kranjske smeri, zavijte desno pri prvem semaforju za krožiščem) in takoj za parkiriščem se začno markacije. Ko sva se ustavila pri kapelici na Kalvariji (kažipot), je že nehalo snežiti in nad krošnjami sva zaslutila sonce. Pot po gozdu je razgibana, a nerazgledna, le nekajkrat se odpre pogled na Jesenice, savsko dolino in Mežaklo. Potem pa se zelo zoži in postavi pokonci, tako da res pridejo prav jeklenice, ki pomagajo čez najtežji del. V uri in četrt sva stala na vrhu Jelenkamna (1096 m) in uživala v razgledu. Sijalo je sonce in precej je pihalo – prav kakor so napovedali vremenoslovci. Skozi Javorniški Rovt, po gozdu, travnikih in mimo številnih počitniških hišic sva v uri in tričetrt prišla do Smučarskega doma Črni vrh (1156 m). Med potjo je spet začelo snežiti. V domu sva si privoščila vroč čaj. Na Španov vrh (1363 m) sva se zapodila kar po strmem smučišču; bilo je že čisto belo. Zgoraj je močan veter uprizoril pravi snežni metež, midva pa sva imela v zatišju pod napuščem žičniške postaje prav romantično kosilce. Potem sva se spustila po stezici ob levem robu smučišča in mimo počitniških hišic nazaj na pot (prihranila sva si ovinek mimo Smučarskega doma). Hotela sva se izogniti plezanju po na novo zasneženem Jelenkamnu, a neoznačene poti čez Dole v tistem snegu nisva našla, zato se je bilo treba potruditi. 
Dol grede se nama je strmina zdela še dosti hujša, sploh ker je bilo zelo spolzko. Razkošno rdeči mokovec pod Jelenkamnom, ki sva ga občudovala gor grede, je že dobil belo ogrinjalo.Kljub sneženju ali pa ravno zaradi njega je bilo prijetno; če odštejem nekaj asfalta in blata pa kar zahtevni spust z Jelenkamna, je bil dan prav pravljičen. Vremenski škrat jo je skoraj bolj zagodel vremenarjem kot nama.
Ni komentarjev:
Objavite komentar