Pot po Angelski Gori

Prejšnjo soboto sva se podala na Pot po Angelski Gori, ki se začne v Otlici. Vas se lahko pohvali s prostornim parkiriščem (pri pokopališču nasproti cerkve), kar je za pohodnika prijetna dobrodošlica, ki je v mnogih krajih ni deležen, a kako od tu, kjer je zadnja postaja (17 Cerkovna), priti na začetek poti, ni bilo lahko vprašanje niti za štiri domačine v bližnji trgovini. Poleg tega se nama niti sanjalo ni, kaj je 1 Penklerija, tako da nisva vedela, kaj iščeva. Vrnila sva se po asfaltni cesti proti 16 Kitajski (mimo avtobusne postaje s tem imenom sva se pripeljala v vas) in nekega »Kitajca« vprašala, kaj je Penklerija. »Nič,« je odgovoril prostodušno. »Dolinica, kjer je bila nekoč hiša.« Pokazal nama je pot do tja: po ozkem asfaltu nasproti avtobusne postaje Kitajska. Treba se je držati levo. Ko sva bila mimo zadnjih hiš, sva se znašla med suhozidi ter se prepustila sončnemu dnevu, širnim razgledom in posebnim markacijam: rdečim sončkom na rumeni podlagi. Žal so nekateri že obledeli, ponekod pa jim »pomagajo« Knafelčeve in druge markacije, saj so tam še druge poti: Pot po Robu, Pot po Dolu gor in dol, Slovenska geološka pot, Pot kurirjev in vezistov NOV.

Po robu planote in ob 2 Franckovem žlebu sva se povzpela na 3 Otliški maj, po skoku do zanimivega Kamnitega polža pa sva si privoščila postanek pri nadvse zanimivem (in prepišnem!) 4 Otliškem oknu. Po malici sva osvojila Navrše in se spustila do 5 kmetije Zavrh, za katero sva z gospodarjevo pomočjo našla 6 taruno jamo, kjer so njega dni trli lan. Pri 7 Šturski poti sva spet ugibala, kaj pravzaprav iščeva, in našla zamisel za nov pohod (iz Ajdovščine mimo izvira Hublja do Otliškega okna in po Šturski poti nazaj). Pretaknila sva 8 Črne stene in zlezla nanje. S postajo 9 Majerija so bile spet težave, saj je oznak kar zmanjkalo, a so nama pomagali prijazni domačini. Nad kapelico pa sva kar brez markacij zagrizla naravnost v strmino in prisopihala na Sinji vrh. Pod njim stoji 10 domačija Sinji vrh, kjer sva vprašala za pot do škrapelj, saj je puščica na vrhu hriba kazala nekam v globino, kjer ni nobene steze. Gospodar je menil, da se je najbolje vrniti k Majeriji. To pa že ne! Spustila sva se po asfaltni cesti in jo na njenem desnem ovinku zapustila po stezi levo v breg. Pod vrhom sva pri veliki skali opazila označeno potko levo v gozd, ki sva jo gor grede prezrla, in bila je prava. 11 škraplje pod Sinjim vrhom so imenitne! Nadaljevala sva po cesti do informativne table z zemljevidom neke druge poti pri avtobusni postaji Žlebič v Kovku. Tu sva zavila desno (morala sva vprašati – manjka kažipot) in pri postaji 12 Log - Zagrič videla zanimiv prosto stoječ dimnik (v časih slamnatih streh je burja nosila iskre in povzročala požare, zato so dim speljali stran od hiše) in malo naprej še enega, iz katerega se je celo kadilo. Mimo postaje 13 Pod Pižentom sva se vzpela na hrib z oznako 14 Ojstrica; tu je odcep na Ojstrico in naprej na Obli vrh. Ker se je že mračilo, sva po bližnjici, na katero so naju napotili domačini, zgrešila postajo 15 Sibirija, kjer je baje »vsaj za en rokav hladneje« kot drugod po planoti, in se znašla pri avtu.

To je zelo telegrafska predstavitev prijetnega pohoda, ki ga bom ob priliki na dolgo opisala na spletni strani zaplana.net. Kup pripomb in vprašanj sem poslala Turističnemu društvu Okno; že so se mi oglasili in obljubili odgovore, kar se mi tudi ne zgodi prav pogosto. Se že veselim!