Kokoš, za prijatelje Kokoška

O Kokoši nad Lokvijo sem že slišala, da je prikupen hrib, ampak za (enega od) naju je bila vedno predaleč in prenizka. V nedeljo, ko je zaradi slabega vremena in Janijevega potolčenega palca že kazalo, da bova ostala doma, pa sva se le odpravila tja. Zaplana.net opisuje pot čez Prelože, midva pa sva se odpeljala v Lokev in na koncu vasi za pokopališčem poiskala začetek markirane poti. Čez kakih 200 m je pri kapelici lesen kažipot z napisom Kokoška. To ljubkovalno ime priča, da jo imajo domačini radi, in res sva kljub mrkemu vremenu in mrzli burji srečala veliko pohodnikov in sprehajalcev, Slovencev in Italijanov. Čez Lokavsko polje gre po ravnem pa tudi pozneje ni hudih vzponov, le v mokrem je marsikje precej spolzko. Ob poti je veliko klopi in celo nekaj miz. V slabi uri sva dosegla uravnavo na vzpetini Jirmanec (670 m), kjer stojita antenski stolp in Koča na Kokoši. Mize v koči krasijo prisrčne kokoške iz blaga. Vrh Kokoš (674 m) je le kakih 5 minut proč sredi gozda – nič posebnega. Zanimivo pa je, kako je hrib dobil ime. Ker je bil neporaščen, so mu domačini rekli Golina, (naglušni ali hudomušni) Italijani pa Gallina (= kokoš), mi smo njihovo ime spet poslovenili in to so sosedje še enkrat »prevedli« v Monte Cocusso. Meja teče skoraj tik koče.

Ker je bilo to celo za potolčeni palec premalo, sva se odpravila še na Veliko Gradišče, najvišjo vzpetino Tržaško-Komenskega Krasa (741 m). Vrnila sva se na mesto, kjer sva končala vzpon na Jermanec, in nadaljevala proti vzhodu. Pri kažipotu za izvir Vroče sva zavila levo in se z nekaj sreče (tu označenost ni tako vzorna) v dobre pol ure že čudila kombinaciji imena Vroče ter ledenih sveč ob votlini in zamrznjene lokve. Od tam je komaj dobrih 5 minut do vrha Velikega Gradišča. Označen je z betonskim stebrom. Na drugo stran je pot nekaj časa markirana in zamikalo naju je malo raziskovati. Pa sva prišla še enkrat k izviru (kako to, bom nekega dne opisala na zaplana.net, kjer imam več prostora). Ker je začel naletavati sneg, sva se spravila malicat v lopo, ki v prijaznejših letnih časih najbrž služi kot točilnica. Potem sva se spustila po označeni poti v Prelože, ki je že opisana na spletišču zaplana.net, nazadnje pa sva še malo pohajkovala po Lokvi, največji slovenski vasi (opazila sem, da je takih, ki se razglašajo za največjo, več).

Teden je že naokoli, danes celo dežuje in palec še vedno boli. A ker (palec) tiči v službi, jaz tičim doma in pišem. Pot, ki sem jo opisala, lahko prehodite tudi v dežju, z dežnikom, le na spolzkih mestih bodite previdni. Pa na dežnik pazite, da vam ga ne obrne burja!