Pretekli konec tedna sva se odpravila na jazzovski festival v Krmin (Cormons), a sobota je sobota, dan za hribe. Čas do prvega koncerta sva razdelila na pol in izračunala, da se morava ob 12.15 obrniti – do koder bova prišla, bova pač prišla.
V Zatolminu sva zavila desno po zelo ozki cesti proti Čadrgu. Parkirala sva pri baru Tolminska korita. K slikovitemu sotočju Tolminke in Zadlaščice se bova gotovo še vrnila. Informacijska hišica, kjer dobite vstopnice, je delovala le do zadnjega oktobra, a območje ni ograjeno ali zaprto, tako da v lepem vremenu še vabi, le zaradi vlage je treba biti na spolzkih poteh previden. Mimo Dantejeve jame (v takem okolju bi dobil navdih še manj genialen pesnik!) sva se povzpela po bližnjici, ob kateri so cvetele neverjetne množine ciklam, a nazadnje nama le ni ušel kar lep kos ceste. Puščobo betona in asfalta so nama popestrili prelepi pogledi na dolino Tolminke: med jesensko žarečimi bregovi so se vlekli pajčolani meglic. Vso pot nisva videla žive duše razen srnice, ki je stekla čez cesto (pač pa tri povožene močerade).
Po slabi poldrugi uri naju je pričakal Čadrg. Vas je znana po ekološkem kmetijstvu, gostoljubnem sprejemu terapevtske skupnosti dona Pierina in lepi naravi. Po napotkih prijaznega domačina sva zagrizla v breg nad vasjo. Med travo je nekaj živahno migalo: četrti močerad je bil nadvse živ! Po travnikih in gozdu sva ponekod pošteno grizla kolena in ravno ko je kazalo, da do določenega časa ne bova dosegla nobenega cilja, se je po dobri uri pokazala rešilna Rešljeva planina. Kamniti stan je sicer podrt, ampak v pravem nasadu mokovcev (tudi po tleh je bilo vse rdeče) in ob lepih razgledih z vrha Na Rešlju, 1161 m (sonce je popilo večino meglic in veselo sva opazovala privlačne cilje za kdaj drugič), sva bila s tem po sili ciljem več kot zadovoljna.
Nazaj grede naju je domačinka povabila v avto, da sva »preskočila« duhamorno cesto, od Jakca dalje pa sva hotela spet hoditi. Ko je odpeljala, se je izkazalo, da sem v vozilu pozabila fotoaparat. Tedaj sva spoznala, da so ženske v teh krajih ne le prijazne, ampak tudi sposobne. Jakčeva gospa je ukrepala bliskovito, domiselno in učinkovito: ko sva pripešačila do izhodišča, naju je čakal fotoaparat. In tako sva lahko poslikala še znameniti solkanski železniški most, ki si ga je tudi vredno ogledati.
V Zatolminu sva zavila desno po zelo ozki cesti proti Čadrgu. Parkirala sva pri baru Tolminska korita. K slikovitemu sotočju Tolminke in Zadlaščice se bova gotovo še vrnila. Informacijska hišica, kjer dobite vstopnice, je delovala le do zadnjega oktobra, a območje ni ograjeno ali zaprto, tako da v lepem vremenu še vabi, le zaradi vlage je treba biti na spolzkih poteh previden. Mimo Dantejeve jame (v takem okolju bi dobil navdih še manj genialen pesnik!) sva se povzpela po bližnjici, ob kateri so cvetele neverjetne množine ciklam, a nazadnje nama le ni ušel kar lep kos ceste. Puščobo betona in asfalta so nama popestrili prelepi pogledi na dolino Tolminke: med jesensko žarečimi bregovi so se vlekli pajčolani meglic. Vso pot nisva videla žive duše razen srnice, ki je stekla čez cesto (pač pa tri povožene močerade). 
Po slabi poldrugi uri naju je pričakal Čadrg. Vas je znana po ekološkem kmetijstvu, gostoljubnem sprejemu terapevtske skupnosti dona Pierina in lepi naravi. Po napotkih prijaznega domačina sva zagrizla v breg nad vasjo. Med travo je nekaj živahno migalo: četrti močerad je bil nadvse živ! Po travnikih in gozdu sva ponekod pošteno grizla kolena in ravno ko je kazalo, da do določenega časa ne bova dosegla nobenega cilja, se je po dobri uri pokazala rešilna Rešljeva planina. Kamniti stan je sicer podrt, ampak v pravem nasadu mokovcev (tudi po tleh je bilo vse rdeče) in ob lepih razgledih z vrha Na Rešlju, 1161 m (sonce je popilo večino meglic in veselo sva opazovala privlačne cilje za kdaj drugič), sva bila s tem po sili ciljem več kot zadovoljna.
Nazaj grede naju je domačinka povabila v avto, da sva »preskočila« duhamorno cesto, od Jakca dalje pa sva hotela spet hoditi. Ko je odpeljala, se je izkazalo, da sem v vozilu pozabila fotoaparat. Tedaj sva spoznala, da so ženske v teh krajih ne le prijazne, ampak tudi sposobne. Jakčeva gospa je ukrepala bliskovito, domiselno in učinkovito: ko sva pripešačila do izhodišča, naju je čakal fotoaparat. In tako sva lahko poslikala še znameniti solkanski železniški most, ki si ga je tudi vredno ogledati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar