Veseli december

Veseli december nam včasih nagrmadi toliko obveznosti, da ostane premalo časa za tisto, kar nas zares veseli. Tako je ta mesec z mojim pisanjem. Pohodom se za zdaj še nisem odrekla, ker bi sicer zaškripalo tudi drugje (treba si je prezračiti glavo in pretegniti ude, potem se pa spet laže dela), poročati pa nisem utegnila o njih. A danes v službi sem se zavedela, da je nocoj zadnja priložnost, da se poslovim od starega leta in voščim bralcem srečno novo.

Beli Črni vrh
O Črnem vrhu, najvišji točki (1204 m) Čemšeniške planine (zanimivo: o tem domačini nič ne vedo), moram vsekakor povedati. Gor sva se podala iz Zaplanine mimo Podlesnika in čez Presedlje, se oglasila v Koči na Čemšeniški planini ter se vrnila čez Prvine in mimo Petelinška. Tako sva naredila lep krog in bila nazaj grede deležna posebno lepega pogleda na Presedlje in Kozico. To pot nadvse priporočam, le za užitek nedotaknjene beline, ki nama je 9. decembra tako zelo polepšala vrh, boste prikrajšani, dokler seveda ne zapade nov sneg.

Pet zvezdic za Planinski dom na Mrzlici22. decembra sva bila na Mrzlici. Omislila sva si (pre)dolgo pot iz Prebolda mimo Oplaznika, daleč naokoli mimo Baloha (pogrešila sva palčke in odkrila njihovega ustvarjalca – obljubil je, da bo naredil nove) in Počivalnika ter čez Zlatinekovo planino. V domu pod vrhom Mrzlice sva dobila slastno kosilo in še lepo povrhu. Oskrbnica kar sije od dobre volje in prijaznosti – vsakega gosta je očitno vesela. V domu so na voljo številne revije: Planinski vestnik, Gea, Svet in ljudje, National Geographic, Geo. Ko je že toliko besed o prinašanju svoje hrane v planinske koče – tukaj piše, naj ne režemo s seboj prinesenega na mizi, ampak naj prosimo osebje za desko. Na vsakem koraku se počutiš dobrodošel, res. Dol grede so nama domačini odsvetovali blodenje po bližnjicah (menda vodijo v Prebold tri, dve nemarkirani in ena markirana, Za vrhom, a vse so se skrivale pod celcem in z (ne)označenostjo poti sva imela ta dan že dosti komedij), zato sva šla po cesti skozi Marijo Reko. Pri tem sem opazila še en dober vpliv hribov na svojo (težavno) naravo: sicer sem precej črnogleda, med hribolazenjem pa to neljubo lastnost kar odložim. Spust v dolino je bil neprijeten, saj se je cesta grozno vlekla, posebno na koncu že v temi, a doma sem brž odkrila dobro plat hoje po asfaltu: od čevljev je odpadlo vse blato, ki sva si ga nabrala obilo, tako da so bili nenavadno hitro očiščeni. Optimizma nam je treba in hribolazenje je prava reklama zanj.

Novoletno voščilo s KofcVčeraj sva si za zadnji letošnji pohod izbrala Kofce, ker sva našla še eno pot, po kateri še nisva šla tja (iz Podljubelja ob Jezernici in čez Kal), ker so Petrovi štruklji kot nalašč za praznik in ker je s te planine toliko lepih razgledov vsenaokrog, da se jih nikdar ne naveličava. Dan je bil tako lep, da je bil že skoraj kičast (v dolini pa morje megle), in mnogi planinci so se podali na Veliki vrh, a midva sva končala pri križu nad kočo in si nazdravila. Da bi bilo v novem letu še veliko tako lepih dni, da bi držalo ljubo zdravje in da bi bil korak lahek in varen! Vse to voščim tudi vsem, s katerimi se srečujem v hribih in ki berete ta dnevnik. Srečno! Konec januarja se pa spet oglasim.