Turneja z napako

V soboto sva načrtovala imenitno turnejo iz Zazida na okoliške vrhove. Temu sijajnemu načrtu so izdatno botrovali vremenoslovci, ki so trdili, da bo edino znosno vreme na Primorskem. Vesela, da imava majhen avto (v slikoviti Podpeči pod Kraškim robom je cesta tako ozka, da morata še pešca, ki se srečata, potegniti trebuha noter), sva se pripeljala v starosvetni Zazid. Tam je več kot le rosilo, a če prepotuješ "pol Slovenije" do izhodišča na nekakšne kuclje (to je Janijeva utemeljitev nenehnega zavračanja pohodov na Primorsko), ne moreš kar odnehati, pa sva si nataknila kapuci in hajdi v hrib.

Lipnika (804 m) ni bilo težko najti, saj sva imela dober opis poti. Do vrha je dež pojenjal in uživala sva celo v pogledu na morje. Naprej je šlo že teže, ker je bila večina markacij pod snegom (če so sploh bile), a sva se kljub temu kmalu veselila sonca na Malem Kavčiču (na zemljevidu ga ni, a sva našla še komaj čitljiv napis na skali na vrhu); zaslužila sva si ga, saj sva pošteno gazila. Na Kavčiču (883 m) se je že razščeperila burja. Sicer posvarjena o zemljepisni zmešnjavi, sva se napotila proti nekakšni prekli (oddajniku ali merilniku vetra?), ne vedoč, ali osvajava Golič (890 m) ali Majbrmo. Po "posvetovanju" z interaktivnim naravoslovnim atlasom sva zdaj precej gotova, da sva bila na Nadglavinjaku (888 m). Tedaj je začelo neusmiljeno snežiti in ker so se grozeče bližali črni oblaki, sva opustila misel na krog in se vrnila po isti poti. To bi me v običajnih okoliščinah silno užalostilo, a zdaj se bo zaradi Goliča in Kojnika (802 m) nujno vrniti, seveda ko bodo tisti hribi cveteli.

Kucelj po Srednječavenski poti

Če vam je Srednječavenska (Bošnarska) pot tako pri srcu kot meni, boste zagotovo veseli še enega "izgovora" da se odpravite tja, tokrat na vrh Kuclja.

S parkirišča pod Predmejo se odpravite po Srednječavenski poti proti zahodu. Po stičišču s potjo iz Lokavca postane Bošnarska steza precej manj uhojena (tu in tam jo je težko opaziti), odcep z nje po pobočju navzgor pa boste hitro našli, saj so skoraj vsi markirani. Desno (navzgor) lahko zavijete na pot iz Kamnja (ta vas pripelje na Malo goro), nadaljujete sprehod do lovske koče (tudi od tam pelje pot na Malo goro) ali pa se odpravite čez melišče pod Kucljem vse do poti iz Vrtovina.

Pot iz Vrtovina vas bo pripeljala naravnost na vrh, če boste končali na Mali gori, pa se naprej odpravite takole (markacije in kažipoti niso najboljši): sledite kažipotu proti Vrtovinu, na prvem razcepu kolovozov pa zavijete desno navzgor (stezica do tega kolovoza se začne tudi tik za kočo na Mali gori). Po ostrem levem ovinku na razcepu zapustite markiran kolovoz (ta gre proti Čavnu) in sledite levemu, ki vas v nekaj minutah pripelje do markirane poti od Doma na Čavnu proti Kuclju, po kateri se povzpnete na vrh.

Do izhodišča se lahko vrnete mimo Doma na Čavnu, meni pa je dosti bolj všeč vrnitev čez Malo goro, kjer sledite kažipotom na Pot po robu; ta vas prav po razglednem robu planote (nemarkirano, delno slabše vidno) popelje vse do markirane poti, ki se od Doma na Čavnu spušča proti Lokavcu; po tej se spustite do Srednječavenske poti.

Sečoveljske soline

Kadar si boste zaželeli pohajanja ob slovenskem morju ne da bi se ob tem spotikali ob izdatno naoljene zapečene kopalce, se odpravite v sečoveljske soline. Krajinski park ima še vedno dva vhoda, sredi vasi Seča je vhod v severni del, kjer še pridobivajo sol, z mejnega prehoda Dragonja pa v opuščeni južni del. Če se boste odločili za obisk severnega dela, se mimo Portoroža zapeljite proti jugu, v Seči pa vas kažipoti usmerijo desno na ozko asfaltirano cesto, ki se konča z manjšim parkiriščem. Čez mostiček prečkate Kanal sv. Jerneja (ime mu je dala bližnja cerkvica), nato pa vas čaka dober kilometer (in slabo uro) dolgo pohajkovanje med solnimi polji.

Kjer si zima in pomlad podajata roke

Ko sva se z juga bližala Vrhu Bače, naju je obdajalo razkošje pomladnega cvetja, onstran sedla pa - kot bi odrezal - sneg, da sva ponekod pošteno gazila. Greben Možic-Slatnik-Lajnar-Dravh je pravcata meja med zimo in pomladjo. Na Soriški planini so smučarji v soboto kljub že precej "gnilemu" snegu očitno uživali. Ko sva stala na Lajnarju, sva opazovala kar številne pohodnike na sosednjih Slatniku in Dravhu. Možic, najin prvotni cilj, pa nama ni bil usojen - zaradi slabe označenosti ter že kar običajnega neujemanja zemljevida in dejstev "na terenu" sva prezrla odcep. Ko bo pomlad na obeh straneh, bova šla gledat, kje sva ga zgrešila.

Na fotografiji Slatnika, posneti z Lajnarja, se lepo vidi meja med zimo in pomladjo.

Vse belo zvončkov

Da zdaj cvetijo zvončki in kronice, je pričakovano. Ampak na poti od Petrovega Brda do Vrha Bače jih je toliko, da presegajo vsakršno pričakovanje. In tudi z drugim cvetjem tam pomlad prav nič ne skopari, posebno šopki (kar šopi) trobentic so nadvse razkošni.

Še trije cilji nad Bašljem

O pohodniški ponudbi Bašlja sem pisala 2. 12. 2006. Prejšnji teden sva se vrnila tja. S parkirišča pri planinskem domu sva se napotila mimo zapornice po makadamski cesti ob Belici. Markacije vodijo do razcepa dveh poldrugo uro dolgih poti na Kališče: levo po gozdni cesti in desno po markirani poti. Šla sva po levi (lahko bi jo imenovali Pot belega repuha). Takoj sledi še en, tokrat neoznačen razcep.

Desni krak prečka potok in brž za mostičkom se vzpnemo levo. Neoznačena steza je sprva komaj opazna, nato postane razločnejša. Dolinica se zoži in kmalu se znajdemo pri izviru Belice. Nad njim se dvigata slikoviti navpični steni. Tesen med njima si lahko bolje ogledamo, če zlezemo na nekakšen »balkonček«, a dostop za neveščega plezanja je težak, ker je skala gladka, premočena hloda, ki naj bi bila najbrž za lestev, pa sta preveč spolzka. Od izhodišča 20 minut.

Vrnila sva se k neoznačenemu razcepu in se napotila še po levem kraku. Na strmem kolovozu sva pogrešala markacije. Kmalu po tistem, ko je z leve pritekla uhojena potka, sva prišla do nekakšnega jarka, kjer se je kolovoz končal, in zavila desno po dozdevnem nadaljevanju potke. Končno se je pojavila markacija. Dosegla sva zaraščen kolovoz, se napotila levo po njem do makadamske ceste in zavila desno nanjo. Z nje je lep pogled na Storžič. Redke slabe markacije vodijo mimo Gradišča (873 m) do označenega odcepa k partizanski bolnici Košuta. Dobro markirana strma pot pripelje do brunarice (iz napisov izvemo zgodovino bolnice), za katero se nadaljuje pot na Kališče. Od neoznačenega razcepa 45 minut.

Iz Bašlja do Gradišča nad sotesko Belice je dobre pol ure. Na njem stojita lesena hiška in (zaklenjeno) leseno stranišče, ob njem pa majhna tovorna žičnica. Na eni slikovitih koničastih skal visi razpelo v stekleni hiški. Sem se pride v slabe tričetrt ure tudi mimo Gamsovega raja.

Od bolnice sva se bolj ali manj po isti poti (kjer ni markacij, pomaga šum Belice) vrnila prej kot v tričetrt ure.

Novi kažipoti na Čavnu

V zadnjih mesecih so se na Čavnu (pa tudi v dolini ob poteh nanj) pojavili novi lično izdelani kažipoti, ki poleg markiranih poti usmerjajo tudi na nemarkirane stezice (markacija ob imenu cilja pa jasno pove, kaj nas na poti čaka). Odlično!!! Najlepša hvala ajdovskim markacistom!

Narcise pri Podnanosu

Rumene narcise sem v naravi (podivjane) doslej opazil le pri cerkvici sv. Miklava nad Vipavo. Te dni pa jih boste zagotovo videli, če se boste peljali v Vipavsko dolino čez Rebernice. Na dnu klanca (v okolici odcepa za Nanos) jih je na travnikih ob cesti vse polno; očitno jim podnebje in tla v Vipavski dolini odlično ustrezajo.

Miklavška gora – drugič

Pri prvem vzponu na to prikupno vzpetino (5. 10. 2006) sva odkrila, da vodi gor (vsaj) še ena označena pot (iz Selc), in 20. februarja sva jo preizkusila.

V Selcih sva parkirala v športnem parku Rovn (domači izraz za ravan), kjer ni ne duha ne sluha o kakem »napotku za turiste«, ampak prijazen domačin, ki ima okoliške poti v mezincu, naju je napotil levo pod gozd. Kmalu sva zagledala na tleh prvo rumeno-zeleno oznako in tam s kolovoza zavila ostro v desno navkreber. Poslej sva sledila rumeno-zelenim krožcem in rumenim puščicam. Domačini rečejo tej poti lovska (tudi čez Korita). Široka pot se spremeni v stezo, ki zmaguje hudo strmino v lepih ključih. Po pobočju Zavrnika (762 m) dosežemo prvo senožet. Razcep nad njo v nasprotju s siceršnjo dobro označenostjo ni zaznamovan. Zavijemo desno in šele čez kakih 100 m je na tleh (kar zlasti za zimo ni prav posrečeno) prva markacija. Da je treba na vrhu senožeti v desno, pa je spet dobro označeno. Zavrnik obhodimo po jugovzhodni strani in skozi drevje se vidi njegov vrh kakih 100 m nad nami. Potem pridemo na drugo senožet in se po njenem levem robu povzpnemo naravnost na sedlo med Zavrnikom in Penovnikom (708 m). Spustimo se desno v gozd po kolovozu, ki nas hitro pripelje na drugi konec iste (druge) senožeti, tam pa zavijemo levo in se spet začnemo vzpenjati. Široko stezo po kakih 100 m zapustimo v levo po ozki strmi stezi. Kar hud vzpon nas pripelje do oddajnika, od njega pa je le še nekaj deset metrov do cerkve sv. Miklavža. Domačin, ki sva se mu zdela pozna za ta letni čas, je napovedal do vrha 2 uri, a pot sva zmogla v dobri uri. Če naju ne bi bila preganjala tema, bi bila morebiti potrebovala poldrugo uro.
Vrnemo se lahko po isti poti ali po drugi strani. Ker je bila tisti dan strmina zelo spolzka in naju je lovila noč, sva izbrala drugo možnost. Spustila sva se po kolovozu do kapelice v Zgornji Golici, od tam pa po asfaltni cesti v Spodnjo Golico. Do Sore sva že v temi prišla pri tovarni, kjer je tabla z zemljevidom poti na Miklavško goro in okoli nje. V nekaj minutah sva bila spet v športnem parku. Spust je trajal slabo uro (ker sva hitela).

Prvi pohod je minil v deževnem vremenu, drugi v oblačnem in obakrat se je mudilo. Ostaja dolg: Miklavška gora v soncu in uživaški počitek (z malico) na očarljivem vrhu.

Kamnik (856 m) in Hom (607 m)

Nekaj časa sem »manjkala«, a imam trden namen nadomestiti zamujeno. Na pustno soboto sva se spet odpravila v Zabukovico. Prejšnjič nama je namreč zbudil pozornost strumni Kamnik. Do grobišča talcev je šlo enako kot na Gozdnik (14. 2. 2007), le da je pred pongraško pekarno stal velikanski šotor in je dišalo po krofih. Kjer je na karti Posavsko hribovje – zahodni del narisan odcep v desno, nas markaciji na električnem drogu pošljeta naprej po cesti. Ko se klanec položi, je nasproti Pongraca 139 makadamski odcep v desno. Označen ni, a tja so naju poslali domačini. Z gozdne ceste sva zavila levo k hiši, ki jo še gradijo. Od tam sva po naključju pogledala navzgor v gozd ravno v pravo smer, da sva zagledala markacijo. Le od kod se je vzela? Poslej jih je bilo nekaj, precej pa sva se urila v orientaciji kar sama. Po dobri uri sva nad Jagrom dosegla sedlo s kažipoti. Tisti za Kamnik trdi, da je do vrha še pol ure, vodnik (Marjan Pergar, Posavsko hribovje, PZS 2004) pa napoveduje uro hoda; midva sva se izkazala z zlato sredino: tričetrt ure. Na vrhu stojita majcen bivak in grozd kažipotov, za kaj več pa skoraj ni prostora. Razgled nama je kratila nizka oblačnost.
Na drugo stran sva se v tričetrt ure spustila do športnega plezališča, kjer sva se zabavala z branjem imen plezalnih smeri (precej tovrstne zabave najdete na http://www.plezanje.net/). Po 20 minutah so naju pri Balohu pozdravili prisrčni brezovi palčki, z bližnjega križišča pa je še kake pol ure do Dragovega doma na Homu (smer Griže). Prijaznega oskrbnika Ivana »Nadhomskega« Pinterja so leta 2003 razglasili za Savinjčana leta – so že vedeli, zakaj. S sosedo sv. Magdaleno sva si delila lepi razgled na dolino in po okoliških hribih. Od tam sva se spustila v Zahom, zavila levo na asfaltno cesto, pri napisu Zabukovica na električnem drogu pa k hiši Pongrac 52 in čez njeno dvorišče, onstran katerega je na kozolcu spet markacija. Z nekaj zatikanja in sreče sva čez slabo uro zašpilila klobaso.

Upoštevaje strmino je mimo Jagra gor in mimo Baloha dol kar prava izbira. Pohod je priporočljiv v suhem vremenu, saj so poti sicer precej spolzke.

Čeprav je pust že davno pokopan, pa moram našteti še rožice, ki so se takrat tam okoli pridružile onim, naštetim na valentinovo: pljučnik, zimzelen, tevje, blagodišeči teloh, kronice, polžarke. Čudna »zima«.

Zimski Viševnik

Če se na "salonski dvatisočak" odpravite v čudovitem sončnem vremenu, miru in tišine seveda ne morete pričakovati (pa čeprav sredi tedna), vod Slovenske vojske, ki se nanj vzpenja iz vojašnice na Rudnem polju, pa ustvari še prav posebno vzdušje.

A kljub lahki dostopnosti Viševnik ni tako nedolžen, kot se zdi. Pred vzponom nanj počakajte da mine nevarnost snežnih plazov, v zgornjem delu vzpona pa vam bodo morda prišle prav dereze ... in naj vam ne bo prav nič nerodno, če boste edini, ki jih boste uporabljali (menda imajo okoli Viševnika angeli varuhi še prav posebej naporno delo). Do vrha smučišča na Rudnem polju se povzpnete ob levem robu vlečnic, od tam naprej pa je pot do vrha je skoraj vedno zgažena.

vrh Viševnika

pogled na Triglav