Blegoš, zimski lepotec

Po štirih dneh brez spleta zamujam še bolj kot sicer zaradi običajnega pomanjkanja časa. Prejšnjo soboto sva se podala na Blegoš iz Leskovice. Parkirala sva pred cerkvijo, kajti parkirišča za njo ni več, ker tam gradijo mrliške vežice. Ta pot je že opisana na spletišču Zaplana.net. Od tam, kjer se združi s tisto iz Volake, se je Ivan bolj posvetil levi, neoznačeni različici (ker pač rad tava), z Janijem pa sva izbrala označeno čez Jelence. Ker se po poti razliva voda, je ponekod precej poledenela. Pri ličnem zavetišču Gorske straže sva malo posedela, potem pa se povzpela do sedelca, s katerega do Koče na Blegošu ni več daleč. Pozimi je vedno lepo doživetje, ko stopimo iz gozdne sence na sončno Leskovško planino, kjer se desno nad kočo dviga Blegoš, ves bel in ozaljšan z zimsko nališpanimi drevesi. Zgoraj je malo pihalo, razgledi pa so bili čudoviti.

Odločila sva se za vrnitev čez Črni vrh (kažipot), saj je bila cesta na omenjenem sedelcu lepo splužena. Tudi z opisom te poti (le da v nasprotni smeri) vam postreže Zaplana.net, ki pa dvomi, ali je pot pozimi zgažena. Lahko potrdim, da je in da je prav prijetna. Kakih 10 minut pod sedelcem sva se tik pred strmejšim spustom ceste ločila od nje in zavila levo na markirano pot. V križišču na prelazu med Poljansko in Selško dolino je spet kažipot za Črni vrh. Tam sva se vzpela po strmi potki med smrekami. S Smoletovš je lep pogled nazaj na Blegoš. Spustu na Pretovč je sledil še vzpon na smučišče Smučarskega centra Cerkno na Črnem vrhu. Bilo je precej smučarjev, a brez gneče in sneg je bil še prav dober. Ko sva se naužila lepih razgledov (tudi na Blegoš), sva sledila markacijam do naslednjega smučišča, od koder pa sva hitro pobegnila, kajti iz zvočnikov je neusmiljeno rohnel Franci na balanci. Za sedežnico Počivalo sva se kar na pamet spustila na asfaltno cesto. Ob njej je velik elektrovodni stolp, na katerem sta markaciji, vendar ne povesta nič določnega, saj sta čisto osamljeni. Nekaj metrov naprej se od ceste odcepi pot, ki se v ključih spusti na travnike. Po zemljevidu bi bilo treba pod sedežnico Počivalo, a to je mogoče šele čez čas, ker je na začetku pobočje prestrmo. Enako je nad postajo sedežnice, zato sva tam zavila desno skozi gozd na smučarsko progo in ob njej do postaje, pod njo pa po asfaltni cesti proti Škofji Loki; markiranih poti z zemljevida namreč ni hotelo biti. Skozi razpotegnjene Gorenje Novake (tam sva še zadnjič pomahala Blegošu) in Robidnico sva se vrnila v Leskovico; zdi se, da je asfaltna cesta speljana po trasi nekdanje planinske poti, saj je ob njej še nekaj markacij.