Na Šenturško Goro

V sredo je bila na vrsti popoldanska »turca« na Šenturško Goro. Če niste iz Komende kot midva, lahko parkirate nasproti gasilskega doma ali ob Domu sredi vasi (če občinski uslužbenci in njihove stranke pustijo še kaj prostora) ali pa na parkirišču pod cerkvijo ali poleg nje. Iz središča vasi sva se napotila po klancu mimo beneficiatske hiše z znamenito knjižnico Petra Pavla Glavarja, nekdanjega Glavarjevega špitala, pokopališča in cerkve sv. Petra, ki se ponaša z nekaj imenitnimi umetninami, ter Glavarjevega vodnjaka, za graščino pa po bregu navzdol in po mostu čez Pšato na Podboršt. Na razcepu sva zavila levo proti Komendski Dobravi. Na koncu Podboršta stoji dom našega planinskega društva, pred njim pa v pokritem votlem drevesu skrinjica z vpisno knjigo in žigom Komendske planinske poti (KPP). Kažipot naju je usmeril v gozd, da ni bilo treba po asfaltu. Mimo bajerjev, v katerih poleti cveto lokvanji, in partizanske bolnice (kratek označen odcep z glavne poti) sva prišla na Komendsko Dobravo. Na razpotju nad njo sva se odločila za vzpon po poti »Na skalo« (tudi »Čez skalo«) in za vrnitev čez Zaloški rob. Na Skali je klopca za uživanje razgleda in še ena za privezovanje duše. Ko sva prišla do ceste skozi Šenturško Goro, ni bilo nobenega namiga, kam zdaj. Izkazalo se je, da je treba desno. Razen na tem mestu je pot dobro označena. Sprva teče precej po ravnem, sicer pa je razgibana, polna razcepov, križišč, mostičkov in na koncu tudi precej strma.
Od opuščene šole je lep pogled na Ljubljansko kotlino in del Gorenjske. S spominske table na župnišču poleg cerkve sv. Urha, ki je dala vasi ime, izvemo, da je bil tu župnik Simon Robič (1824–1897). Ko je bil kaplan v Dobu, je raziskoval okoliške podzemske jame. V njih je našel posebno vrsto slepih hroščev, ki se imenujejo po njem robiči. Ob obletnicah njegove smrti 7. marca domžalski jamarji pripravljajo na Šenturški Gori spominsko slovesnost. Njegove bogate zbirke hranita Prirodoslovni muzej Slovenije in Narodni muzej. Po njem se imenuje tudi več polžev. Sodeloval je s strokovnjaki iz Evrope in Amerike. Skratka (še en) mož, o katerem premalo vemo. Dve drugi tamkajšnji »prireditvi« pa pripravlja komendsko planinsko društvo: 12 ur Šenturške Gore maja ob občinskem prazniku in pohod z baklami k polnočnici, ki jo daruje priljubljeni župnik Pavle Juhant iz Tunjic (te so (malo manj) znane tudi po tem, da sem tam začela svojo planinsko »kariero«).
Vrnila sva se čez Zaloški rob. Od cerkve sva šla po cesti do gostilne Pavlin, kjer je vpisna skrinjica KPP, kmalu za njo pa se levo odcepi pot proti Komendi in se pred Komendsko Dobravo združi s potjo »Na skalo«. Ker se je že mračilo, sva se z Dobrave vrnila po cesti in srečala kar nekaj avtomobilov, ki so se peljali k planinskemu domu, kjer so ob sredah zvečer »uradne ure«. V obe smeri slabe tri ure hoje (brez postankov). Za primerjavo: najboljši udeleženci 12 ur Šenturške Gore napravijo več kot 10 krogov.