Koseški hrib – popravni izpit

Ko sva prvič osvojila najvišji vrh komendske občine, sva zgrešila pravo pot. V sredo sva se odpravila tja v nasprotni smeri (iz Suhadol, ne iz Mengša) z več nameni: imeti se lepo, videti Mlinčke in Koseški hrib podnevi ter "zadeti" ribnik pa tudi odkriti, kje sva ga prvič polomila.

Od sv. Klemena v Suhadolah sva se po precej blatni sprehajalni poti držala markacij, tudi tam, kjer sta na razcepu dva kažipota Mlinčki: levo po neoznačeni poti in naprej po označeni. Vrečke in druga nesnaga ob Pšati in v njej so bile le uvod v klavrno sliko: večina mlinčkov je polomljenih, vode pa tako malo, da se komaj kateri še vrti. Tolažilo naju je le pomladno cvetje, posebno jetrnikov je v izobilju. Zagrizla sva v Strmec in v pol ure prisopihala na naš "vršac". Razgled je ponoči lepši, ker je letališče ozaljšano z lučkami. Nato sva se po poti, ki sva jo prehodila že decembra, spustila proti Kosezam. Jetrnikom, trobenticam, žafranom, kronicam, blagodišečim telohom, repuhom, tevju so se pridružili še petelinčki (pasji zob). Pri avtobusni postaji sva prečkala asfaltno cesto in sledeč oznakam prišla k ribniku. Ribič je poročal, da krape, ščuke in postrvi še nekoliko zebe. Toda račji pari so se zaljubljeno zibali na vodi, da o vroči ljubezni žab sploh ne govorim.

Ribnik sva obšla in se povzpela na pot nad njim. Hitro je bilo jasno, kaj je šlo lani (iz mengeške smeri) narobe: kako minuto po tistem, ko pot na Rašico zavije levo, se z naše spusti potka desno k ribniku. Čeprav je puščica ob napisu KPP (Komendska planinska pot) na drevesu levo od poti obrnjena navzdol, sva jo razumela narobe: da kaže naprej (nerazločne in na začetku z grmovjem zakrite potke v desno sploh nisva opazila).

Vrnitev sva si nekoliko popestrila z bližnjico, označeno z belo-modrimi markacijami (belo-modre, ki vodijo v Topole, in Knafelčeve markacije ter rumene oznake domnevno Lovske družine Vodice so tako pogoste, tudi vse tri na enem drevesu, da mejijo na onesnaženje – kaj se res ne morejo dogovoriti?), pod Strmcem pa sva zavila desno na neoznačeno pot, ki naju je pri omenjenih dveh kažipotih Mlinčki pripeljala nazaj na označeno. Vsa pot s postanki vred je trajala dobre tri ure in je popolnoma dosegla vse namene. Le klavrno stanje mlinčkov in nesnaga v Pšati sta naju razžalostila.