Vremenoslovci in gorski reševalci svarijo pred plazovi v visokogorju, pa sva jo kljub želji, da bi se po daljšem času spet povzpela na kak "pošten hrib", mahnila na Kriško planino. Kako se pride
iz Komende na Šenturško Goro, sem že opisala (tja se lahko tudi pripeljete iz Cerkelj in parkirate pod cerkvijo), danes pa sva šla še naprej. Klavrno jutro se je spremenilo v sončno, Ambrož pod Krvavcem (če zbirate žige Komendske planinske poti, vedite, da ga pri Martinjaku ni več, razen če so ga zelo dobro skrili) pa se je tako ovil v meglo, da sva komaj našla do cerkve. Naprej je spet sijalo sonce. Na planini Jezerca je bil
o prav pravljično. Pri eni zaprtih hišic sva si »izposodila« klopco, nad katero je zapisana neizpodbitna resnica:
Na planincah luštno je ... (najlepša hvala za sicer neprostovoljno gostoljubje!). Smreke v beli opravi so bile kot kraljične in od nedotaknjene beline je kar jemalo vid. Na Kriški planini je ena žičnica služila redkim smučarjem, sicer pa pozidana in zaparkirana na naju ni napravila posebnega vtisa. Imela sva lep pogled na Krvavec, a meni je bil dosti bolj všeč hrib nasproti: Kržišče ali Pokovše z belimi pobočji, ozaljšanimi s smrekami v belih plaščih do tal pa nobenih hotelov in oddajnikov, še žičnica ni delovala.
Ko sva se vračala, je bilo na Jezercih še vedno lepo, Ambrož je še kar tičal v megli, niže doli pa se je začela uresničevati vremenska napoved: rosilo in snežilo je. Pa naju ni prida motilo, saj je bil za nama nad vsemi pričakovanji lep dan. Zame tudi zato, ker sva gazila do kolen po mehkem, suhem snegu in ker sem nekaj časa smela gaziti celo prva. Ponekod so nama utrli gaz že drugi, marsikje pa sva načela celec, kar je poseben užitek. Zaradi snega in precejšnje strmine na nekaterih odsekih je šlo bolj počasi: dobre tri ure gor in dobri dve dol.
Vremenoslovci in gorski reševalci svarijo pred plazovi v visokogorju, pa sva jo kljub želji, da bi se po daljšem času spet povzpela na kak "pošten hrib", mahnila na Kriško planino. Kako se pride iz Komende na Šenturško Goro, sem že opisala (tja se lahko tudi pripeljete iz Cerkelj in parkirate pod cerkvijo), danes pa sva šla še naprej. Klavrno jutro se je spremenilo v sončno, Ambrož pod Krvavcem (če zbirate žige Komendske planinske poti, vedite, da ga pri Martinjaku ni več, razen če so ga zelo dobro skrili) pa se je tako ovil v meglo, da sva komaj našla do cerkve. Naprej je spet sijalo sonce. Na planini Jezerca je bil
o prav pravljično. Pri eni zaprtih hišic sva si »izposodila« klopco, nad katero je zapisana neizpodbitna resnica: Na planincah luštno je ... (najlepša hvala za sicer neprostovoljno gostoljubje!). Smreke v beli opravi so bile kot kraljične in od nedotaknjene beline je kar jemalo vid. Na Kriški planini je ena žičnica služila redkim smučarjem, sicer pa pozidana in zaparkirana na naju ni napravila posebnega vtisa. Imela sva lep pogled na Krvavec, a meni je bil dosti bolj všeč hrib nasproti: Kržišče ali Pokovše z belimi pobočji, ozaljšanimi s smrekami v belih plaščih do tal pa nobenih hotelov in oddajnikov, še žičnica ni delovala.
Ko sva se vračala, je bilo na Jezercih še vedno lepo, Ambrož je še kar tičal v megli, niže doli pa se je začela uresničevati vremenska napoved: rosilo in snežilo je. Pa naju ni prida motilo, saj je bil za nama nad vsemi pričakovanji lep dan. Zame tudi zato, ker sva gazila do kolen po mehkem, suhem snegu in ker sem nekaj časa smela gaziti celo prva. Ponekod so nama utrli gaz že drugi, marsikje pa sva načela celec, kar je poseben užitek. Zaradi snega in precejšnje strmine na nekaterih odsekih je šlo bolj počasi: dobre tri ure gor in dobri dve dol.
Ni komentarjev:
Objavite komentar