Na Šenturško Goro

V sredo je bila na vrsti popoldanska »turca« na Šenturško Goro. Če niste iz Komende kot midva, lahko parkirate nasproti gasilskega doma ali ob Domu sredi vasi (če občinski uslužbenci in njihove stranke pustijo še kaj prostora) ali pa na parkirišču pod cerkvijo ali poleg nje. Iz središča vasi sva se napotila po klancu mimo beneficiatske hiše z znamenito knjižnico Petra Pavla Glavarja, nekdanjega Glavarjevega špitala, pokopališča in cerkve sv. Petra, ki se ponaša z nekaj imenitnimi umetninami, ter Glavarjevega vodnjaka, za graščino pa po bregu navzdol in po mostu čez Pšato na Podboršt. Na razcepu sva zavila levo proti Komendski Dobravi. Na koncu Podboršta stoji dom našega planinskega društva, pred njim pa v pokritem votlem drevesu skrinjica z vpisno knjigo in žigom Komendske planinske poti (KPP). Kažipot naju je usmeril v gozd, da ni bilo treba po asfaltu. Mimo bajerjev, v katerih poleti cveto lokvanji, in partizanske bolnice (kratek označen odcep z glavne poti) sva prišla na Komendsko Dobravo. Na razpotju nad njo sva se odločila za vzpon po poti »Na skalo« (tudi »Čez skalo«) in za vrnitev čez Zaloški rob. Na Skali je klopca za uživanje razgleda in še ena za privezovanje duše. Ko sva prišla do ceste skozi Šenturško Goro, ni bilo nobenega namiga, kam zdaj. Izkazalo se je, da je treba desno. Razen na tem mestu je pot dobro označena. Sprva teče precej po ravnem, sicer pa je razgibana, polna razcepov, križišč, mostičkov in na koncu tudi precej strma.
Od opuščene šole je lep pogled na Ljubljansko kotlino in del Gorenjske. S spominske table na župnišču poleg cerkve sv. Urha, ki je dala vasi ime, izvemo, da je bil tu župnik Simon Robič (1824–1897). Ko je bil kaplan v Dobu, je raziskoval okoliške podzemske jame. V njih je našel posebno vrsto slepih hroščev, ki se imenujejo po njem robiči. Ob obletnicah njegove smrti 7. marca domžalski jamarji pripravljajo na Šenturški Gori spominsko slovesnost. Njegove bogate zbirke hranita Prirodoslovni muzej Slovenije in Narodni muzej. Po njem se imenuje tudi več polžev. Sodeloval je s strokovnjaki iz Evrope in Amerike. Skratka (še en) mož, o katerem premalo vemo. Dve drugi tamkajšnji »prireditvi« pa pripravlja komendsko planinsko društvo: 12 ur Šenturške Gore maja ob občinskem prazniku in pohod z baklami k polnočnici, ki jo daruje priljubljeni župnik Pavle Juhant iz Tunjic (te so (malo manj) znane tudi po tem, da sem tam začela svojo planinsko »kariero«).
Vrnila sva se čez Zaloški rob. Od cerkve sva šla po cesti do gostilne Pavlin, kjer je vpisna skrinjica KPP, kmalu za njo pa se levo odcepi pot proti Komendi in se pred Komendsko Dobravo združi s potjo »Na skalo«. Ker se je že mračilo, sva se z Dobrave vrnila po cesti in srečala kar nekaj avtomobilov, ki so se peljali k planinskemu domu, kjer so ob sredah zvečer »uradne ure«. V obe smeri slabe tri ure hoje (brez postankov). Za primerjavo: najboljši udeleženci 12 ur Šenturške Gore napravijo več kot 10 krogov.

Blegoš, zimski lepotec

Po štirih dneh brez spleta zamujam še bolj kot sicer zaradi običajnega pomanjkanja časa. Prejšnjo soboto sva se podala na Blegoš iz Leskovice. Parkirala sva pred cerkvijo, kajti parkirišča za njo ni več, ker tam gradijo mrliške vežice. Ta pot je že opisana na spletišču Zaplana.net. Od tam, kjer se združi s tisto iz Volake, se je Ivan bolj posvetil levi, neoznačeni različici (ker pač rad tava), z Janijem pa sva izbrala označeno čez Jelence. Ker se po poti razliva voda, je ponekod precej poledenela. Pri ličnem zavetišču Gorske straže sva malo posedela, potem pa se povzpela do sedelca, s katerega do Koče na Blegošu ni več daleč. Pozimi je vedno lepo doživetje, ko stopimo iz gozdne sence na sončno Leskovško planino, kjer se desno nad kočo dviga Blegoš, ves bel in ozaljšan z zimsko nališpanimi drevesi. Zgoraj je malo pihalo, razgledi pa so bili čudoviti.

Odločila sva se za vrnitev čez Črni vrh (kažipot), saj je bila cesta na omenjenem sedelcu lepo splužena. Tudi z opisom te poti (le da v nasprotni smeri) vam postreže Zaplana.net, ki pa dvomi, ali je pot pozimi zgažena. Lahko potrdim, da je in da je prav prijetna. Kakih 10 minut pod sedelcem sva se tik pred strmejšim spustom ceste ločila od nje in zavila levo na markirano pot. V križišču na prelazu med Poljansko in Selško dolino je spet kažipot za Črni vrh. Tam sva se vzpela po strmi potki med smrekami. S Smoletovš je lep pogled nazaj na Blegoš. Spustu na Pretovč je sledil še vzpon na smučišče Smučarskega centra Cerkno na Črnem vrhu. Bilo je precej smučarjev, a brez gneče in sneg je bil še prav dober. Ko sva se naužila lepih razgledov (tudi na Blegoš), sva sledila markacijam do naslednjega smučišča, od koder pa sva hitro pobegnila, kajti iz zvočnikov je neusmiljeno rohnel Franci na balanci. Za sedežnico Počivalo sva se kar na pamet spustila na asfaltno cesto. Ob njej je velik elektrovodni stolp, na katerem sta markaciji, vendar ne povesta nič določnega, saj sta čisto osamljeni. Nekaj metrov naprej se od ceste odcepi pot, ki se v ključih spusti na travnike. Po zemljevidu bi bilo treba pod sedežnico Počivalo, a to je mogoče šele čez čas, ker je na začetku pobočje prestrmo. Enako je nad postajo sedežnice, zato sva tam zavila desno skozi gozd na smučarsko progo in ob njej do postaje, pod njo pa po asfaltni cesti proti Škofji Loki; markiranih poti z zemljevida namreč ni hotelo biti. Skozi razpotegnjene Gorenje Novake (tam sva še zadnjič pomahala Blegošu) in Robidnico sva se vrnila v Leskovico; zdi se, da je asfaltna cesta speljana po trasi nekdanje planinske poti, saj je ob njej še nekaj markacij.

Novo na Zaplana.net: Pomladne rože, Slavnik

Na Primorskem (pod Črnim Kalom) že cveti rani mošnjak, na suhih višje ležečih travnikih pa boste kmalu našli rumene cvetove Tommasinijevega petoprstnika. Obe roži si oglejte v galeriji slovenskih rož.

V toplih dneh brez burje bo zelo prijeten vzpon na Slavnik, ki ga priporočam kot izlet tega meseca. Seveda se nanj odpravite po južnih pobočjih (iz Podgorja), da vas bo med potjo prijetno grelo sonce. Povezavo na ta izlet boste našli na naši domači strani.

Čez dober mesec boste na kraških travnikih opazili cvetove avstrijskega gadnjaka, rože tega tedna. Tudi njegova fotografija vas čaka na naši domači strani.

Nad dolino Dragonje

Konec decembra je bil na spletišču gore-ljudje.net objavljen opis krožne poti med Krkavčami in Pučami, kot nalašč za izlet v mrzlih suhih februarskih dneh (po dežju so flišna tla nemarno blatna). V začetku sem zlahka sledil opisu: mimo torklje, levo na kolovoz (za hišo, ne na tistega pred njo), na desnem ovinku naravnost po poti, nato levo navzgor po kolovozu. Tam pa se je zapletlo, saj se opis nikakor ni hotel ujemati s tem, kar sem videl. Odpravil sem se po desnem kolovozu (položno po pobočju) in nato zavil desno na prvem odcepu. Napaka ... po uri grmičenja in iskanja ostankov starih stezic sem se znašel v dolini Dragonje. Namesto tega bi moral počakati do drugega odcepa (ta del poti je dosti bolje opisan v enem od prejšnjih prispevkov Jožeta Praprotnika).

Tudi nazaj grede ni šlo povsem po opisu. Vedno bolj zapuščen kolovoz (na koncu steza), po kateri se vrnete v Krkavče, je najbolj desna izbira, širši kolovozi, ki se končajo med nasadi oljk, pa se odcepijo v levo. Razen te malenkosti pa bi me opis zanesljivo pripeljal do izhodišča ... če se ne bi odločil za drugo porcijo grmičenja. Tam, kjer vas kažipot (stiliziran vodnjak) pošlje v desno, poiščite staro zaraščeno stezo, ki precej naravnost (le na začetku malce navzdol) vodi pod kamnitim zidom. Ko boste čisto dokončno obupali, boste morda (tako kot jaz) za grmovjem med odluščenimi kamni v zidu desno od sebe opazili stopinje, ki vas popeljejo na višje ležečo teraso, s te pa je do ceste le še minuta ali dve (sicer pa lahko pretikanje med grmovjem kadarkoli prekinete in se odpravite v desno, do asfaltne ceste je ves čas le nekaj deset metrov).

Več fotografij

Novo na Zaplana.net: Kucelj mimo Školja svetega Pavla

Če se radi povzpnete na Kucelj nad Vipavsko dolino, in ste izčrpali že večino drugih možnosti, si pot iz Vrtovina podaljšajte z obiskom Školja svetega Pavla.

Sredi pomladi boste v bukovih gozdovih po vsej Sloveniji našli trilistno penušo, rožo tega tedna. Njena fotografija vas čaka na naši domači strani.

Iz Movraža do sv. Kvirika

Med potepanjem po grebenih nad Movražem in Sočergo sem naletel na zanimiv križev pot: namesto bogato okrašenih kapelic, s katerimi lokalni veljaki sosednjim vasem dokazujejo, da so boljši od njih (če vas zanima, kam to pripelje, si preberite Butalce), vas bodo tukaj pričakali le skromni leseni križi, posejani ob poti skozi borove gozdičke in čez razgledne kraške travnike. Če se boste na pot odpravili na cvetno nedeljo ob dveh popoldne, boste imeli mnogo sopotnikov; vsako leto na ta dan se domačini odpravijo na križev pot.Do Movraža vas pripelje asfaltna cesta iz Gračišča. Skozi Kubed se odpravite proti Sočergi, nato pa v Gračišču sledite kažipotom za Movraž. S parkiranjem bo težko, verjetno boste še najlaže našli kotiček v bližini gasilskega doma.

Pot se začne sredi Movraža (pri hiši Movraž 57a), začetek je označen z markacijo in kažipotom, pa tudi sicer boste na poti (čeprav je ni na nobenem zemljevidu) našli ostanke starih markacij. Po širokem kolovozu se sprehodite čez dolino (tukaj ji rečejo vala), onkraj nje se kolovoz spremeni v dobro uhojeno pot, ki se začne skozi borove gozdičke vzpenjati po pobočjih Dobravice.

Precej pod vrhom se pot priključi staremu kolovozu. Temu sledite do razglednih travnikov pod vrhom, kjer zavijete levo na stezo, ki jo precej uspešno skriva suha trava. Steza vas v nekaj minutah mimo ostankov gradišča (Gradec) pripelje do cerkvice sv. Kvirika (iz Movraža slabo uro, naredili pa ste dobrih 200 višinskih metrov).Po krajšem počitku se lahko vrnete v Movraž ali pa se odpravite naprej mimo Velega Badina do spodmolov nad Mlini in naravnega mostu. Od mostu se odpravite levo, se spustite v Movraško valo in po cesti ali po kolovozih ob robu doline nazaj v Movraž (še približno dve uri hoje).

Pomlad prihaja ...

Toplo vreme zadnjih dni in obilno deževje pred njim sta prepričala pomladne rože da je čas za cvetenje. Na Zaplani (pa tudi drugod po slovenskih hribih) boste zagotovo našli nekatere od teh:

Trobentica
(Primula vulgaris)

Črni teloh
(Helleborus niger)

Blagodišeči teloh
(Helleborus odorus)

Jetrnik
(Hepatica nobilis)

Kališče vsaj malo po svoje

Z Janijem ne hodiva rada po zelo obljudenih poteh, ampak v soboto sva se nanagloma odpravila na enega tako imenovanih božjepotnih ciljev: na Kališče. Parkirišče v Mačah še ni bilo posebno polno, a bi bilo, če se ne bi bili mnogi "nepoznavalci prometnih znakov" odpeljali kar naprej po "prepovedani" cesti in divje parkirali vsepovsod više ob njej. Kar nisva se mogla odpraviti, ker sta dva detla uprizorila tak nastop, da se ga niti najimenitnejši (in najhitrejši!) tolkalci ne bi sramovali. Nato sva sledila markacijam in kažipotom, spuščala naprej hitrejše od sebe in prehitevala počasnejše (tudi taki so bili!). Največ pa se jih je vzpenjalo po številnih bližnjicah, kar ni prav, a sva bila tako rešena večine prometa.

Po telefonu sem izvedela, da je zasneženo šele "nad drugo klopco". Res se je skoraj natanko tam poleg telohov začel beliti tudi sneg. Moje predstave, da bi moral vsak oskrbnik vedeti, kakšne so poti, ki vodijo na "njegov" hrib in naprej od koče, so brez dvoma naivne, toda po svoje imam srečo: tako me vsak poznavalski oskrbnik razveseli. Pot je kar strma, a po lepo speljanih ključih sva bila v slabih dveh urah na cilju. Že na Spodnjem Kališču je bilo zelo lepo, okoli koče pa je bila prava zimska idila. Ker si še nisva zaslužila jote, sva potegnila tiste pol urice do Bašeljskega prevala. Tja naju je vodila le ozka gaz (markacije so bile najbrž pod snegom) redkih osvajalcev Storžiča. Na klopci nad prevalom sva bila sredi nedotaknjene beline kot v raju, pred nama pa se je sončil zasneženi Storžič. Opazovala sva tri, ki so plezali nanj, in zdelo se je, da nimajo lahkega dela.

Za nazaj sva načrtovala drugo pot: mimo Hudičevega boršta. Označen odcep je dobrih 5 minut pod kočo, a potem sva se zaman ozirala za markacijami. Sledila sva gazi in kmalu opazila rdeče križce (ikse), ki se jih je najin predhodnik očitno držal. Pot je skalnata in strma, v snegu prava drsalnica. "Špičasta," je pripomnil domačin, ki nama je pojasnil, da bi bila morala zaviti levo po poti, ki sva jo prečkala kakih 20 minut pod kočo, a brez oznak tega seveda nisva vedela. Povedal nama je, da se spuščava po zimski poti; ker je tako strma, se kmalu otrese snega, zato je pozimi laže prehodna. Tako sva prišla na jutranjo pot, a sva z nje zavila levo za kažipotom Mače po gozdni cesti. Ta je kvečjemu kolovoz, blaten pa tako, da sva na koncu že komaj dvigovala noge, in zaradi skal in vejevja trenutno sploh ni prevozen (iz avta gotovo ne bi opazili lapuhovih sončkov, ki razveseljujejo pešce). Mimo spodnje postaje tovorne žičnice sva bila kmalu v znanem svetu. Ves spust kljub "raziskovanju" ni trajal več kot vzpon.

Novo na Zaplana.net: Pliskina pot, pomladne rože

Ta teden vas v galeriji slovenskih rož čakata dve pomladni roži, ki ljubita suha skalna pobočja: rano materino dušico boste našli na kamnitih travnikih, kamnokrečno lepnico pa v skalnih razpokah. Oglejte si ju med novostmi v galeriji slovenskih rož.

Bledorumeni koreničnik, roža tega tedna, bo zacvetel že precej pred njima; v okolici Osapske jame in pod Kraškim robom nad Črnim Kalom ga boste našli že sredi marca. Njegova fotografija je na naši domači strani.

Pred nekaj dnevi mi je Helena Širca poslala prijazno povabilo na obisk Pliskine poti okoli Pliskovice. Pot je tako dobro in vabljivo opisana, da vam lahko le priporočim, da se še sami odpravite tja.

Pliskino pot sem zaradi odličnega opisa dodal tudi na svoj zemljevid izletov po Sloveniji, na katerem boste našli že prek dvesto opisov.

Na Planino čez Špico

Že večkrat sem med sprehodi po jugovzhodnem pobočju Planine nad Vrhniko ogledoval pot, ki po vzhodnem grebenu (Špici) pelje proti vrhu iz Stare Vrhnike, zdaj pa sem se končno odločil, da si jo ogledam malce bolj podrobno.Markacije se začnejo v bližini podjetja Hamex, do tam pa se lahko odpravite peš iz Stare Vrhnike ali pa se pripeljete z avtom po makadamu, ki se tik za vojašnico v Stari Vrhniki odcepi v levo. Če se boste odločili za pešpot, se makadamu (tankovski cesti) raje izognite: sprehodite se do središča Stare Vrhnike, tam pa pri trgovini Veronika zavijte levo na ozko asfaltno cesto, ki se kmalu spremeni v kolovoz, ta pa vas pripelje prav do odcepa asfaltne ceste proti Hamexu.

Do Hamexa se lahko sprehodite po asfaltu, ki se s tankovske ceste odcepi v desno (tam je tudi kažipot), še bolje pa bo, če tik pred prvo njivo zavijete na ozek (nemarkiran a dobro uhojen) kolovoz, ki vas med travniki popelje do daljnovodov in nato prav pod daljnovodom nazaj do ceste. Na drugi strani ceste vas vodi mimo bivše tankovske zapore (spet pod daljnovodom) pošteno blaten kolovoz proti gozdu; tam boste opazili tudi prve markacije.

Po krajšem vzponu skozi gozd zavije kolovoz rahlo v levo, markacije pa vas po precej zaraščeni bližnjici pošljejo v desno. Ko se spet priključite kolovozu, je orientacijskih težav konec: po udobni stezi, ki se le tu in tam nekoliko bolj strmo vzpenja, boste prišli do Špice (vsaj napis na tamkajšnji klopi trdi da ste na Špici), nato pa po strmem kamnitem grebenu do planinske koče na Planini.

Festival gorniškega filma

Februar prinaša planincem, gornikom, alpinistom, plezalcem ter drugim ljubiteljem narave in višin mednarodni festival gorniškega filma. Letošnji, drugi, bo od 13. do 16. februarja v Cankarjevem domu v Ljubljani in v Kulturnem domu Groblje pri Domžalah. Program bo bogat ne le s filmi, ampak tudi s predavanji in spremljevalnimi prireditvami, tako da boste gotovo našli kaj zase. Tudi če najraje "tavate po slovenskih hribih", se vam bo pogled v širni svet najbrž zdel zanimiv.