Sobotni koncert v Gorici je bil priložnost za nedeljski vzpon na Sabotin. Na parkirišču na koncu Solkana je informativna piramida z zemljevidom, oznak pa nobenih. Odločila sva se za krog: po severni poti gor in po južni dol. Lahko tudi obrnete, ampak najina izbira se mi zdi dobra. V obeh primerih je treba s parkirišča na cesto in po cestnem mostu čez Sočo. Takoj onkraj njega je na levi strani označen začetek severne poti (tam se spusti pod most), južna pa se začne kakih 300 m naprej na desnem ovinku (tablico, pri kateri je treba levo s ceste, nekoliko zakriva zelenje). Razen začetka je pot odlično označena in večinoma dobro nadelana, le kamenje se zelo proži.
Sabotin je preluknjan kot sir: ogledate si lahko številne kaverne iz prve svetovne vojne. Celo delček markirane poti teče po predorih. Nekaj predmetov in fotografij iz tistega časa si lahko ogledate v muzejčku v Koči na Sabotinu. Če imate veselje s cvetjem, si boste napasli oči na grmičasti šmarni detelji (pod soškim mostom je vse rumeno), nizkih relikah, visokih jegličih, gozdnih šebenikih, lobodikah, trilistnih vetrnicah, zimzelenu, mrtvih koprivah, resi, žanjevcih, kukavicah (nekaj jih je bilo ob južni poti) ... 
Na vrhu vas čaka razgled na Goriška Brda, Julijske Alpe, sosednjo Skalnico (Sveto Goro), Trnovski gozd, Golake, Čaven, Nanos, našo in italijansko Gorico, Sočo. Sv. Valentin pa je prijetna družba med počitkom in prigrizkom.Čeprav Sabotin komaj pokuka čez 600 m nad morjem, sem se na njem počutila kot v "pravih" gorah: na manjka mu ne strmin ne skal, še jeklenice so ponekod, planinskega cvetja obilo in širni razgledi, pri 609 m pa kar 509 m višinske razlike.
1 komentar:
Skoraj natanko dve leti kasneje smo se tudi mi odpravili na Sabotin, le da smo krožno pot opravili ravno v nasprotni smeri. Preberite si več o naših vtisih.
Objavite komentar