Včeraj je bilo hladno in oblačno. Kjer so se oblaki razkadili ali pretrgali, so se marsikje pokazali sveže pobeljeni vrhovi: Julijci, Košuta, Storžič. Parkirala sva v Gozdu - Martuljku pri »lokalni nacionalni sramoti«, nekdanjem penzionu Špik, ki vztrajno propada. Na takem lepem kraju in tik ceste bi moral biti paša za oči in želodce. Skoraj pol stoletja je že, kar so nas starši včasih pripeljali sem na imenitno sladico Špikov vrh – gledati propad takega sladkega spomina je sploh žalostno. Kot v posmeh je le streljaj proč na kozolčku s sliko Špika in sosedov ter oznakami za Martuljkove slapove tabla s pohvalo najlepše urejenemu kraju s prehodnim turizmom na Gorenjskem – izpred dvanajstih let. Imamo (nezasluženo?) srečo, da so naše naravne lepote tako čudovite, da zaradi njih nekateri takihle madežev sploh ne opazijo: trije Američani so občudujoče strmeli v Špik in neutrudno šklocali. Poklepetali smo in sploh jim ni bilo treba razlagati, da je to eden najlepših kotičkov v Sloveniji – tudi v Novi Angliji imajo gore, a niso niti približno tako lepe kot slovenske, so povedali.
Sledila sva kažipotom (da imata dve poti številko 6, je nekoliko »nepraktično«) ob potoku Martuljku, kasneje pa so se pojavile še Knafelčeve markacije. Že slapiči, skočniki in brzice so nadvse slikoviti, »kulise« pa prav veličastne. Pot teče tudi po številnih stopnicah in mostičih in na razglednih krajih so počivališča. Z enega se lepo vidi Spodnji Martuljkov slap. Dva mosta sta čisto nova (les še diši in niti odžaganih kosov (še?) niso pospravili), nekaj stopnic in ograj pa po taki obnovi še kliče. Ob poti je precej prstastih kukavic (nisem se poglobila v obliko spodnjega cvetnega lista, zato ne vem, ali so bile fuchsove ali pegaste), planinskega srobota, marjetic (med njimi veliko precej temno rožnatih), (najbrž dvolistnih) vimenjakov in številnih drugih rož. Na Jasenih sva se ustavila, pa ne da bi si privezala dušo v brunarici Pri Ingotu, ampak zaradi lepega pogleda na Špik in Široko peč. Pomudila sva se tudi pri Finžgarjevi kapelici in spomeniku ponesrečenim planincem. Nekje v tem lepem kotičku mora biti sedež ceha nebeških čevljarjev, toliko lepih čeveljcev sva videla.
Nazadnje pa sva se povzpela še k Zgornjemu Martuljkovemu slapu, najprej po senčnem gozdu, na koncu pa po skalah. Ko sva izza ovinka zaslišala bučanje slapu, je bilo treba še čez potok. Sredi deroče vode je nagrmadenih nekaj ne prav trdnih skal, čez strugo pa visi jeklenica. Če bi bila vsaj napeta, tako pa smo imeli pri tem prehodu vsi (tudi dosti mlajši in spretnejši od naju) precej težav. Resda najbrž predvsem duševnih, ampak ker »je vse v glavi«, človek zlahka omahne tudi na takem objektivno nezahtevnem prehodu. Tisti, ki skrbijo za to pot, najbrž vedo, da so med obiskovalci slapu tudi (ali celo predvsem) »navadni« izletniki, gotovo pa jim je jasno, da bodo hoteli videti slap, ko ga že slišijo bučati za ovinkom. Lahko bi jim ta zadnji korak bolj olajšali. Kdor pride do tja, vidi dovolj: štiri nadstropja padajoče vode in še eno razstavo lepih čeveljcev, grmičevje pa vse ovešeno z modrimi cvetovi planinskega srobota. Ob jeklenicah se da kar varno povzpeti pod najvišji del Zgornjega slapu, a kdor si ne upa ali ne zmore, ne zamudi veliko.
Dobre štiri ure hoda (tja in nazaj) so izvrstno naložen trud: obrestoval se bo z dobro voljo in odličnim počutjem. Izlet je lep in zanimiv, le dobro obutev priporočam in pazljivost, da ne zdrsnete na vlažnih tleh. Zakaj nimam nobene fotografije, pa ne povem ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar