Rože, ki uživajo v dežju

Posebnost dnevnika Komendske planinske poti je, da se je treba štirikrat oglasiti pri Planinskem domu Milana Šinkovca, v vsakem letnem času enkrat. Otvoritev doma 24. maja sem na žalost zamudila in ni dosti manjkalo, da bi mi ušla še pomlad, zato sem sklenila danes popoldne ubiti dve muhi na en mah. Deževalo je, Jani je v službi, pa sem šla. Pravzaprav tekla, ker sem se hotela vrniti do TV-dnevnika (lahko bi se bila peljala, nihče ne bi vedel, ampak »podvig« že tako ni bil nič kaj planinski in – jaz bi vedela!). Bila sem tako hitra, da bi bila lahko pot celo ponovila, toda zabrenčala je še tretja muha. Domu ni kaj očitati, »pohodu« pa je vendarle nekaj manjkalo. Ko sva bila zadnjič tu, bajerji še niso bili zanimivi, zato sem šla pogledat, ali že kaj cveti. V tisti moči sem bila brž mokra in blatna do kolen, premočene rože so turobno sklanjale glave, v bajerju pa so se bleščali lokvanji, ki se v mokroti počutijo odlično. Čepela sem na bregu, gledala bele cvetove in zaman čakala, da bi se bila kaka žabica pripravljena fotografirati. TV-dnevnik sem seveda zamudila.