Ko sva bila
na Struški, sva gledala tja čez na Belščico, v soboto pa sva obrnila. Nad
Javorniškim Rovtom sva po dolgem času spet obiskala
potok Javornik – toliko izvirov ima, da je vsakič kaj novega. Varčno označena učna pot naju ni vodila mimo obljubljenih manganovih rudnikov, na planino
Stamare naju je pa vendarle pripeljala. Občasni prebivalci treh hišk imajo majčken raj na zemlji: mir, zelenje, razglede. Od tam pot ni markirana, a poznavalci so nama zatrdili, da je ni težko najti: samo ena je in dobro vidna. To drugo ni čisto res (s poznavalci so težave). Če boste poskusili, tale napotek: ko pridete na planino, zavijte levo tik ob ograji (traku na količkih), v gozdu pa boste res zagledali nekaj poti podobnega. Ko boste dosegli prečno stezo, bo šlo pa že laže.
Na
Hrašenski planini sva si oddahnila pri že nekoliko obnemogli smučarski koči. Nekaj korakov za njo je »balkonček« z lepim razgledom, posebno na Golico. Tam je cel »nasad« nenavadnih kosmatih rož, ki še ne cvetijo.
* Nad planino se je pot skoraj izgubila; sledila sva palicam v kamnitih »podstavkih«, a se je izkazalo, da ne vodijo v najino smer, zato sva zavila desno za možici. Kmalu sva zagledala silno postavni Vajnež.
Planina pod Belščico naju je pozdravila z lično hiško ovčerejske skupnosti, nato pa sva se ustavila še pri betonskem bivaku. Levo od kupa skal nad njim sva našla potko naprej. Onkraj grape, v kateri še leži sneg, je bil najin cilj videti že prav blizu. Po njegovih pobočjih so se
pasle ovce in se nama umikale proti vrhu. Pod nebom so tiho drseli jadralni padalci in jadralna letala. Pred veliko zaplato ruševja nama je lesen kažipot
Vajnež pokazal levo. Najprej sva se povzpela na nižji vrh, nato pa še na najvišjega.
Vajnež je neverjetno prostoren. Na robu stoji križ, na katerega je pritrjena vpisna skrinjica – nič kaj prijazno do vrtoglavih, zato pride kar prav druga vpisna skrinjica bolj na varnem. Razgled je veličasten.
Vrnila sva se h kažipotu, od tam pa po potki nad tisto, po kateri sva prišla gor. Zgornja je markirana in vodi na planino Seča. Spotoma sva zlezla še na
Kamnitnik. Prečila sva razgledno
Kranjsko rido (na zemljevidu boste našli le Rido). Pazljivo, da ne zdrsnete. S
Seče sva se spustila po poti, ki naju je nekoč vodila na Struško, in se vrnila v Javorniški Rovt.
Gor tri ure in pol, dol slabe tri ure. Vmes pa razgledovanje in pritlehno zviranje z razlogom: planinski srobot, spominčice, špajke, trilistne in kobulaste vetrnice, alpske mastnice, cele preproge alpske velese, brezstebelnih lepnic, kuštravih oklepov, različni svišči, vretenčasti ušivci, julijski lan, dvocvetne in zoisove vijolice, navadni slečniki, pogačice, alpske madronščice, orlice, potočne sretene, različne kukavice, krvomočnice, vetrovke, lučniki in še vse, česar ne poznam in se ne spomnim! Nad Kranjsko rido pa je bilo toliko »lučk« kosmatincev, da mora biti v njihovem času strašno lepo.
Ko sva bila na Struški, sva gledala tja čez na Belščico, v soboto pa sva obrnila. Nad Javorniškim Rovtom sva po dolgem času spet obiskala potok Javornik – toliko izvirov ima, da je vsakič kaj novega. Varčno označena učna pot naju ni vodila mimo obljubljenih manganovih rudnikov, na planino Stamare naju je pa vendarle pripeljala. Občasni prebivalci treh hišk imajo majčken raj na zemlji: mir, zelenje, razglede. Od tam pot ni markirana, a poznavalci so nama zatrdili, da je ni težko najti: samo ena je in dobro vidna. To drugo ni čisto res (s poznavalci so težave). Če boste poskusili, tale napotek: ko pridete na planino, zavijte levo tik ob ograji (traku na količkih), v gozdu pa boste res zagledali nekaj poti podobnega. Ko boste dosegli prečno stezo, bo šlo pa že laže.
Na Hrašenski planini sva si oddahnila pri že nekoliko obnemogli smučarski koči. Nekaj korakov za njo je »balkonček« z lepim razgledom, posebno na Golico. Tam je cel »nasad« nenavadnih kosmatih rož, ki še ne cvetijo.* Nad planino se je pot skoraj izgubila; sledila sva palicam v kamnitih »podstavkih«, a se je izkazalo, da ne vodijo v najino smer, zato sva zavila desno za možici. Kmalu sva zagledala silno postavni Vajnež. Planina pod Belščico naju je pozdravila z lično hiško ovčerejske skupnosti, nato pa sva se ustavila še pri betonskem bivaku. Levo od kupa skal nad njim sva našla potko naprej. Onkraj grape, v kateri še leži sneg, je bil najin cilj videti že prav blizu. Po njegovih pobočjih so se 
pasle ovce in se nama umikale proti vrhu. Pod nebom so tiho drseli jadralni padalci in jadralna letala. Pred veliko zaplato ruševja nama je lesen kažipot Vajnež pokazal levo. Najprej sva se povzpela na nižji vrh, nato pa še na najvišjega. Vajnež je neverjetno prostoren. Na robu stoji križ, na katerega je pritrjena vpisna skrinjica – nič kaj prijazno do vrtoglavih, zato pride kar prav druga vpisna skrinjica bolj na varnem. Razgled je veličasten. 
Vrnila sva se h kažipotu, od tam pa po potki nad tisto, po kateri sva prišla gor. Zgornja je markirana in vodi na planino Seča. Spotoma sva zlezla še na Kamnitnik. Prečila sva razgledno Kranjsko rido (na zemljevidu boste našli le Rido). Pazljivo, da ne zdrsnete. S Seče sva se spustila po poti, ki naju je nekoč vodila na Struško, in se vrnila v Javorniški Rovt. 
Gor tri ure in pol, dol slabe tri ure. Vmes pa razgledovanje in pritlehno zviranje z razlogom: planinski srobot, spominčice, špajke, trilistne in kobulaste vetrnice, alpske mastnice, cele preproge alpske velese, brezstebelnih lepnic, kuštravih oklepov, različni svišči, vretenčasti ušivci, julijski lan, dvocvetne in zoisove vijolice, navadni slečniki, pogačice, alpske madronščice, orlice, potočne sretene, različne kukavice, krvomočnice, vetrovke, lučniki in še vse, česar ne poznam in se ne spomnim! Nad Kranjsko rido pa je bilo toliko »lučk« kosmatincev, da mora biti v njihovem času strašno lepo. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar