19 julij, 2008

Na Rodico

Ko sva stala na Šiji, mi je od vsega razgleda najbolj padla v oči Rodica, lepa piramida. Pred tednom dni je prišla na vrsto. Po sramotno in nevarno slabi cesti po Selški dolini, skozi Petrovo Brdo in po Baški grapi sva se cijazila v Koritnico, od tam pa po ozki cesti v (Nemški) Rut. To je zanimiva vas: trgovina je odprta samo ob torkih in petkih po dve uri, na eni od hiš lahko še preberete rdeč aktivistični napis 1. maja Primorska vsa v Trstu, videla sva same (tri) Fiate 600, a pravo nasprotje tem ostankom preteklosti je asfalt čisto na vsakem dvorišču in na vsaki stranski uličici. Lahko bi parkirala tu in hodila kakih 5 km po cesti ali pa se skušala ne izgubiti po prvem kolovozu, ki se s ceste odcepi levo, in skozi gozd po ne prav jasnih napotkih. To drugo sva prignala le do prvega pašnika, kjer nama je gospodar oboje močno odsvetoval in nama priporočil, naj narediva kot »vsi«: se zapeljeva po makadamski cesti (Tine Mihelič v Julijskih Alpah omenja še »dobro pot«, ki najbrž ne bi bila tako pusta kot cesta) do majhnega parkirišča. Storila sva tako, saj sva bila zaradi počasne vožnje že zelo pozna.

Med vzpenjanjem po stari mulatjeri sva srečevala zgodnejše, ki so se že vračali. V množici vsakovrstnih rož so naju najbolj razveselile šopaste zvončice, saj jih dotlej še nisva videla. Enkrat za spremembo so naju vzorno vodile markacije, tako da sva se lahko posvetila samo rožam in razgledom. Med živobarvnimi cvetovi kukavic, zvončic, osatov, ciklam, nageljčkov, grabljišč, nokot, dlakavega sleča, poponov, repušev, rožnordečih deženov, ivanjščic, ranjakov, orlic, gorskih glavincev, zalih kobulčkov ... je bilo tudi precej odcvetelih kosmatincev. Še nekaj novega za naju so bile temnordeče močvirnice, ki po imenu sodeč ne bi smele rasti v tem pustem svetu. Zanimiv je pogled na vasici Rut in Grant, ki čepita vsaka v svoji dolinici med hribi. Pot se zložno, a vztrajno vzpenja v ključih vzporedno s pobočjem. Ko se je tik pod izrazito skalnato goro Jehlc (tako ji rečejo domačini, na zemljevidu pa tega imena ni) še zadnjič obrnila ostro desno, se je ponudba cvetja spremenila: drobni svišči, kranjske lilije, vretenčasti ušivci, živorodne dresni, že nekoliko odcvetele mračice, nato pa še planike, scheuchzerjeve zvončice in alpske velese. Končno je kamnito-peščena potka postala bolj strma, se položila na uravnavi s kažipoti in se še zadnjič pognala navzgor po grebenu do vrha. Tam so se podili oblaki, a med počitkom sva sestavila razgled: na Zabiški Kuk, Vogel, Šijo, tudi Ski hotel in smučišča, na Bohinjsko jezero, na oba Raskovca, Poljanski vrh, Črno prst.

S sapo navadno nimam težav in Rodica tudi ni poseben dosežek (1.50 gor, 1.25 dol in nič kaj naporno), vendar sem proti vrhu težko dihala in peklo me je v prsih. Je res kriv ozon? A kljub temu in čeprav s primorske strani ni ne duha ne sluha o lepi piramidi, so ostali spomini na cvetje in razglede.

Ni komentarjev: