Nimam ozemeljskih zahtev

Ta izjava je potrebna zaradi morebitnih "zaskrbljenih" bralcev, ki bi opazili neskladje med naslovom dnevnika (Tavanja po slovenskih hribih) in zemljepisno lego tokratnega cilja − nesporno na avstrijskem ozemlju (ampak na delu, ki ga naseljujejo tudi Slovenci): soteske Čepa (Tscheppaschlucht). Nekoliko širšo razlago imena dnevnika, kot jo je najverjetneje imel v mislih Ivan, ko ga je poimenoval, si lahko privoščim zaradi pojava, ki ga imam že od nekdaj za (nepotrebno) pomanjkljivost slovenskega jezika: da nimamo različnih pridevnikov za prebivalce Slovenije (slovenijski) in Slovence (slovenski). Če bi se dnevnik imenoval Tavanja po slovenijskih hribih, bi bili cenjeni bralci odrešeni tegale uvoda in zapisa sploh, saj Čepa tu ne bi imela kaj iskati.

Onkraj mejnega prehoda Ljubelj se po nekaj kilometrih spusta pokaže nadhod z napisom Tscheppaschlucht in v časih, ko smo se morali (?) tam pogosto voziti, smo večkrat rekli: »Drugič pa pridemo turistično.« Zdaj ko nam ni treba več tja, sva končno šla raziskat, kaj derejo gledat tolikšne množice. V torek pozno popoldne je bilo velikansko parkirišče tako polno, da je na desetine avtomobilov stalo ob cesti in drugod, kjer se ne sme. Pot je opisana v Sidartinem vodniku Karavanke, od mene pa dobite praktične napotke. Cenik vstopnic: za odrasle posameznike 6,50 EUR, za člane skupine od 15 oseb z vodjem 5,50 EUR, za otroke do 15 let 3,50 EUR, za otroke v skupini od 15 članov 2,50 EUR, za seniorje, študente in člane planinskih društev (tudi PZS!) pa 4,50 EUR. V ceno vstopnice je všteta vrnitev z avtobusom. Pri blagajni so na voljo prospekti za Čepo in Poden (Bodental) z zemljevidoma, drugi tudi v angleščini, italijanščini in slovenščini, ter še poseben letak s kratkim opisom poti po Čepi in napotki samo v slovenščini. Preprost zemljevid je tudi na vstopnici.

Kaj sva videla? Zlati izvir, kjer lahko izpijete skodelico dobre vode za moč, za pogum, za veselje ali za ljubezen (praktični napotek: priporočam za vse namene), drvarsko kočo iz lubja, stene iz sige in lehnjaka, polne kotlic, slapove in brzice, divje tesni, bistro, razpenjeno vodo. Pot je opremljena s stopnicami, mostički in varovali pa tudi s klopcami. Lahko izberete krajšo ali daljšo različico, daljši pa sta spet dve. Praktični napotek: najbolje se je odločiti za obe daljši, kar pomeni, da se od Tschaukovega slapu najprej sprehodite do Podna in se daste od tam pripeljati z avtobusom (Juwanov voznik je bil zelo prijazen in je govoril lepo slovensko) nazaj na parkirišče, nato pa z avtom k Dajčpetru (Deutscher Peter) in od njega po sledeh dr. Tschauka v nasprotno smer, do njegovega slapu (ta pot je zanimiva zaradi rastlin, opremljenih s tablicami – človek komaj verjame, koliko strupa raste vsenaokoli!).

Ker sva za opisano porabila tri ure in je bilo za kaj več že prepozno, bo treba lepega dne k Sereinigu v Poden, od tam na sprehod do konca doline preverit, ali je res najlepši v vseh Karavankah, in k jezeru Morsko oko (Meerauge), potem pa na kosilo (po srečnem naključju imajo pri Sereinigu gostilno).