02 julij, 2008

Krn – kakšen skalnjak!

Za dan državnosti sva si pripravila prelepo proslavo: odpravila sva se na Krn. Nisva ubogala Tineta Miheliča, ki pravi, da se je treba poleti povzpeti od Krnskega jezera, ker je z juga prevroče; južno pot priporoča za jeseni. Ampak jeseni ni toliko rož!

Iz petke pri Jazbecu na Idrskem je bilo zjutraj videti izzivalno silhueto, ki se ji ni bilo mogoče upreti. Začela sva med cvetočimi šipki na planini Kuhinja. Čez planino Slapnik, kjer pasejo konje, in mimo planine Zaslap pod slikovitim Kožljakom sva se vzpenjala med zlatimi jabolki, triumfettijevimi glavinci, glavičastimi repuši, prstastami kukavicami, pogačicami, potočnimi sretenami, kačjimi in živorodnimi dresnimi ter cvetočimi travami. Više gori so naju navdušile cele preproge pri nas baje sicer redkih srebrnih krvomočnic. Skale krasijo razkošne blazine brezstebelnih lepnic in alpskih oklepov. Skušam razumeti tiste, ki postanejo nestrpni, ko že »celo večnost« gledajo Gomiščkovo zavetišče, poti pa noče biti konec, ampak krivi so si sami: preveč stavijo na cilj, namesto da bi uživali v poti. Ta je čudovita, ker razgledov ni treba plačati s strahom: prijazna je tudi do vrtoglavih, saj je dovolj široka, da ni treba hoditi čisto po robu. Proti vrhu se namnožijo še kobulaste vetrnice in clusijevi svišči – majhni, a tako silno temno modri, da so včasih videti skoraj črni. Pot je dobro markirana. Z vrha nad zavetiščem so prelepi razgledi. Slabe tri ure je trajalo in precej nas je šlo gor.

Za vrnitev sva si izbrala samotnejšo pot (skoraj štiri ure nisva srečala žive duše). Spustila sva se na Krnsko škrbino in zlezla na razgledno Batognico, polno kavern in zarjavelega železja iz prve vojne, a tudi okrašeno z velikimi šopi rožnih korenov. Na Pragu pod njo sva naletela na orientacijske težave, ker so se markacije kar izgubile, mogoče tudi pod snegom. Dolina Lužnica je precej divja; čeprav je kamnita in pusta, naju je presenetila z navadnimi alpskimi zvončki ob robovih talečega se snega in s celim »vrtom« visokih jegličev. Že tako redke markacije so popolnoma izginile, a zemljevid naju je le pripeljal do prikupnega jezera, kjer so se noge in oči, utrujene od razbeljenih skal, znova razveselile zelenja in cvetja. S sedelca nad jezerom se nama je odprl čudovit pogled na Rdeči rob in zanimive gore, ki so naju spominjale na inkovsko deželo, Machu Picchu. Spustila sva se v novo dolino, v kateri so mnoge skale okrašene z rumenim miljem, manj radodarne pa so z oznakami. Kjer je bil napis za najino smer zbrisan, je k sreči vsaj pisalo, kam ne smeva: na planino Sleme. Tako sva se čez planini Leskovca in Kašina srečno in srečna vrnila k avtu.

Ni komentarjev: