En žig bo manjkal, pa kaj za to

Prejšnjo soboto sva se namenila še po tri žige KPP in tako sva se spet znašla na Vrhu Korena in tam okrog. Tokrat sva začela v dolini Korošice. Gozdna cesta je slaba, tako da sva parkirala na prvem odmikališču za odcepom proti Brsnikom. Po slabe pol ure sva na Markovi ravni zavila desno na razrit kolovoz, podoben hudourniški strugi. Odcep ni označen, pot pa tudi ne najbolje. Na razcepu čez dobre pol ure sva sledila napisu Za Vrata (na skali) ter se čez Spodnjo fratino in grapo (Za vrati - lovska koča, izvir) povzpela k pastirski koči na Zgornji fratini. Pot nad njo je bila zelo blatna. Pripeljala naju je na prečno, ki vodi levo proti Krvavcu, midva pa sva zavila desno na planino Koren. Krave so (še ali že?) počivale ob kalu, čedna hiška se je skrivala v meglicah, cvetja pa je bilo toliko in tako raznovrstnega, da nisem vedela, kaj naj gledam. Kako naprej, ni bilo prav jasno, a verjela sva vodniku Kamniško-Savinjske Alpe in za hišo zavila levo po dolinici; res se je takoj za robom pokazala razločna pot, ki je bila nekoč celo markirana. Pripeljala naju je do dveh majhnih kalov. Na skali med njima sta napisa Mokrica in Košutna, manjka pa kažipot levo proti najinemu prvemu cilju, zato sva potko najprej prezrla, potem pa le našla na Vrh Korena. Po malici in klepetu (neki planinec je pohvalil spletišče Zaplana.net - prepričajte se, ali je imel prav) sva se vrnila do odcepa na Kompotelo in "osvojila" še to. Ogled poti na Mokrico naju je odvrnil od poskusa, da bi se podala nanjo po tistem zračnem grebenu (za "trofejo" KPP je k sreči dovolj 15 žigov, torej ena "škrbina" ne bo ovira), zato sva se odpravila kar proti Košutni. Vrnila sva se k skali med kaloma. Začetnima markacijama je sledilo ugibanje po (skoraj) brezpotju in med ruševjem (desno od skalne gmote pod vrhom), potem sva našla nekaj markacij, na vrhu pa skrinjico PD Komenda, lep razgled in drobcene planike. S Košutne sva se spustila na tisto stran, kamor so kazale omenjene markacije. Spet so se takoj izgubile, pot pa je razločna in brez težav sva prišla na plano. Spustila sva se na idilično planino Košutna in pri prikupni skodlasti kapelici pozvonila za srečo. Nazaj na planino Koren je spust ob skoraj navpični steni kar "slikovit", a pomagajo klini in (žal nekoliko mlahave) jeklenice. Krave so že vstale in pridno nabirale mleko. Od tam sva se po že znani poti vrnila k avtu.

Skoraj vso pot sva bila sama. Do Vrha Korena 3.00 in po "daljšnici" 3.30 nazaj.