Lepota ne pozna meja

Če verjamete ali ne – popolnoma po naključju sva se spet znašla na avstrijski strani meje. Včeraj se nama je zahotelo »poštenega« cilja, a ne predolge ture, ker so popoldne grozile nevihte. Izbrala sva Pristovški Storžič, sploh ne misleč na to, da je v tujini. Parkirala sva na (nekdanjem) mejnem prehodu Jezersko, »nagonsko« (?) na naši strani, in se za avstrijsko mejno stavbo napotila levo, kamor kaže kažipot Storschitz s številko 627. V Klinarjevih Karavankah piše, da ima Krainerjeva pot, ki sva si jo izbrala za vzpon, številko 626, tista čez Pastirkov vrh, po kateri sva se kanila vrniti, pa 627. Toda pri lovski koči, kjer se poti ločita, je rumen kovinski kažipot trdil Krainersteig 628. Ker se Stanko Klinar nima navade motiti, sva sklepala, da so poti preštevilčili. Res sva više opazila star lesen kažipot s številko 626 in že mislila, da potrjuje najino domnevo, toda odtlej je bila številka 626 tudi na novih kažipotih. Hm. Sicer je pot dobro markirana, zato vam je ne bom opisovala. Poleg Klinarjevega vodnika so vam na voljo še Mušič-Habjanove Karavanke in novi vodnik Jelene Justin Pozdravljene gore. Ko sva prebrala vse opise, sva bila nekoliko v dvomih, ali bova kos Krainerjevi poti, saj Klinar piše, da je samo za izurjene, druga dva vodnika pa le omenjata nekaj z jeklenico zavarovanih odsekov oziroma skokov. Zmagali sta privlačnost razgledne in razgibane poti ter možnost krožne ture. Sploh ni bilo težko, bilo pa je prelepo.

Vrh je zelo razgleden in prijeten. (Po)plebiscitni napis na križu sicer ni ravno razveseljiv, a planinci, ki zahajajo sem, očitno gojijo prijaznejšo logiko. V vpisnem zvezku je vsaj pol slovenskih vpisov, če ne več (srečala sva veliko Slovencev in le dva Avstrijca), na prvi strani pa takale »polemika« (v nemščini): (1) Tukaj je Slovenija. (2) Ne! Avstrija. (3) Saj je vseeno – tukaj je lepo! In tako tudi je. Od vsega razgleda mi je bil najbolj všeč čisto nov pogled na ves greben Košute od jugovzhoda.

Vrnitev čez opuščeno planino Kepp in Pastirkov vrh bi se komu utegnila zdeti dolgočasna, ker ni razgledov, zato pa je pot prijetna in ponekod skoraj sprehajalna, kar se dol grede navadno prileže (po vzponu na Pristovški Storžič sicer ni razloga za posebno utrujenost, saj je razmeroma kratek, manj kot dve uri). V Klinarjevem vodniku piše Pastirkov vrh, v drugih dveh pa Pasterkov (Pasterksattel). Čeprav sem Mušič-Habjanovega zlektorirala, sem zdaj prepričana, da ima Klinar prav (tudi avstrijska tabla in naši zemljevidi se »strinjajo« z njim).

Večino poti so naju spremljale neverjetne množine rož. Avstrijske rastejo prav »kampanjsko«: nekaj časa cele poljane ene vrste, potem pa jih zamenjajo nove. Posebno veliko je bilo gozdnega grinta, ozkolistnega ciprja, divjega bezga z živo rdečimi jagodami, odkrila pa sva tudi za naju čisto nove rože*, nekoliko podobne sončnicam, ki so pravi magnet za metulje, čebele in druge sladkosnede.

Zdaj bom pogledala še drugam po svetu in se za nekaj časa poslovila od naših hribov. Vem, da jih bom pogrešala, čeprav se mi obetajo zanimive počitnice. Na svidenje septembra.

* Navadne ognjice so. Hvala Alenki.