Najvišji vrh Kozjaka je Košenjak (1521 m). Tako piše v vodniku
Po gorah severovzhodne Slovenije vsaj v treh razdelkih (2501, 2518, 2523) poglavja o zahodnem Kozjaku. V razdelku 2301 pa, da je Košenjak (1517 m) gora v vzhodnem Kozjaku. Razdelitev na vzhodni, osrednji in zahodni Kozjak je tudi sicer nekam negotova: Seršenov vrh najdemo v poglavjih o vzhodnem in osrednjem Kozjaku (brez dvoma je mišljen isti, saj je obakrat navedena ista nadmorska višina: 963 m). Tudi Kapunar naj bi spadal obenem v vzhodni in osrednji Kozjak. Poleg tega v poglavju o osrednjem piše enkrat, da je »zanimiva razgledna točka« (razdelek 2415), in drugič, nasprotno, da »prav tako ni razgleden« (razdelek 2418). Človek mora postati radoveden! Če smem verjeti vodniku, sva na vzhodnem Kozjaku že bila (na
Žavcarjevem vrhu), zato sva se to pot podala na zahodnega.
Za soboto je bilo napovedano deževno vreme, a do Dravograda je zdržalo, tam pa se je vse zarotilo proti nama: začelo je deževati, na vseh parkirnih prostorih je bilo dovoljeno parkirati samo dve uri ali pa si moral biti stranka ali član ali karsižebodi, kar midva nisva, nikjer ni hotelo biti začetka poti (pozneje sva odkrila nekaj "nevidnih" oznak) in vsak domačin, ki sva ga vprašala, je povedal kaj drugega kot tisti pred njim, z običajnim dodatkom, značilnim za domačine povsod po svetu (le jeziki in narečja se razlikujejo): »Sej boste tk vidl.« Informacijski urad pa se odpre šele ob desetih! Ker je uvod že tako predolg, ne bom razlagala, kako sva našla pot do Lovskega doma Grajska bajta oziroma sosednjega Starega gradu, ampak vam zaupam samo rešitev. Najpreprosteje se do tja pripeljete iz mesta, tako da pri kažipotih
Ojstrica,
Sv. Duh in
Planinski dom zavijete desno na ulico Pod gradom, nato pa sledite kažipotom za Lovski dom in tam parkirate. Pravoverni, ki boste hoteli vso pot peš, pa zavijte po ozki potki na koncu krščanske adventistične cerkve (mogočne kamnite cerkve sv. Vida ne morete zgrešiti, za njo je rumena stavba, v kateri je informacijski urad, za to pa živo rdeča stavba omenjenih adventistov) in se držite leve.
Od grajske razvaline je pot odlično markirana (še sreča, saj je nešteto možnosti, da zaidete) in čeprav večinoma ni razgledna, je zelo prijetna. Gor grede sva si izbrala tisto
čez Goriški vrh. Tu in tam sva naletela na obvestilne tablice Gozdne učne poti Dravograd in Poti za srce. Ustavila sva se pri kapelici Trije križi, zatem pa še pri idilični Lorberjevi hiši – čisto na samem je in vsa v cvetju. V dobrih treh urah sva stala na vrhu, na slovensko-avstrijski meji.
Neusmiljeno je pihalo in megle so se podile okoli naju, tako da z lepim razgledom na Pohorje ni bilo nič, midva pa sva bila židane volje, ker ni deževalo. Po kosilu v
Planinskem domu Košenjak sva se vrnila
po dolini Ojstriškega potoka. Na tej strani se markacisti niso tako odrezali. Kažipot ob hiški nasproti cerkve sv. Janeza Krstnika v Ojstrici nekoliko zavaja; kaže mimo hiške navzdol, v resnici pa je treba še naprej in se šele pri znamenju za naslednjo hišo spustiti desno po travniku. Pri Komovtu je treba desno, mimo garaž in pod njima levo okrog hriba, čeprav je pri garažah na prvi pogled konec poti in se zdi, da nas markacija usmerja levo v gozd. Kake četrt ure zatem pa je treba biti spet silno pozoren: zaradi goščave komaj opazna markacija nas nepričakovano povabi z dobre steze v desno navzdol na nekaj, kar si komaj zasluži ime pot, tako je zaraščeno. Odtlej so oznake nekaj časa zelo redke. To pa je poslednja orientacijska težava. Zadnji del poti teče po cesti, na koncu asfaltni. Ko sva po dveh urah in pol prišla do avta, je začelo deževati. Skrajni čas – Jani vremenoslovcem že tako nič ne verjame!
Rož v tem času ni več veliko, zato so naju toliko bolj razveselili navadne madronščice, ki jih še nisva poznala (samo na dveh mestih so cvetele), in navadni vratiči, posebno dol grede pa je bilo vse modro svečnikov, a tudi ti že odcvetajo. Drugih rož je bilo le za vzorec.
Najvišji vrh Kozjaka je Košenjak (1521 m). Tako piše v vodniku Po gorah severovzhodne Slovenije vsaj v treh razdelkih (2501, 2518, 2523) poglavja o zahodnem Kozjaku. V razdelku 2301 pa, da je Košenjak (1517 m) gora v vzhodnem Kozjaku. Razdelitev na vzhodni, osrednji in zahodni Kozjak je tudi sicer nekam negotova: Seršenov vrh najdemo v poglavjih o vzhodnem in osrednjem Kozjaku (brez dvoma je mišljen isti, saj je obakrat navedena ista nadmorska višina: 963 m). Tudi Kapunar naj bi spadal obenem v vzhodni in osrednji Kozjak. Poleg tega v poglavju o osrednjem piše enkrat, da je »zanimiva razgledna točka« (razdelek 2415), in drugič, nasprotno, da »prav tako ni razgleden« (razdelek 2418). Človek mora postati radoveden! Če smem verjeti vodniku, sva na vzhodnem Kozjaku že bila (na Žavcarjevem vrhu), zato sva se to pot podala na zahodnega.
Za soboto je bilo napovedano deževno vreme, a do Dravograda je zdržalo, tam pa se je vse zarotilo proti nama: začelo je deževati, na vseh parkirnih prostorih je bilo dovoljeno parkirati samo dve uri ali pa si moral biti stranka ali član ali karsižebodi, kar midva nisva, nikjer ni hotelo biti začetka poti (pozneje sva odkrila nekaj "nevidnih" oznak) in vsak domačin, ki sva ga vprašala, je povedal kaj drugega kot tisti pred njim, z običajnim dodatkom, značilnim za domačine povsod po svetu (le jeziki in narečja se razlikujejo): »Sej boste tk vidl.« Informacijski urad pa se odpre šele ob desetih! Ker je uvod že tako predolg, ne bom razlagala, kako sva našla pot do Lovskega doma Grajska bajta oziroma sosednjega Starega gradu, ampak vam zaupam samo rešitev. Najpreprosteje se do tja pripeljete iz mesta, tako da pri kažipotih Ojstrica, Sv. Duh in Planinski dom zavijete desno na ulico Pod gradom, nato pa sledite kažipotom za Lovski dom in tam parkirate. Pravoverni, ki boste hoteli vso pot peš, pa zavijte po ozki potki na koncu krščanske adventistične cerkve (mogočne kamnite cerkve sv. Vida ne morete zgrešiti, za njo je rumena stavba, v kateri je informacijski urad, za to pa živo rdeča stavba omenjenih adventistov) in se držite leve.
Od grajske razvaline je pot odlično markirana (še sreča, saj je nešteto možnosti, da zaidete) in čeprav večinoma ni razgledna, je zelo prijetna. Gor grede sva si izbrala tisto čez Goriški vrh. Tu in tam sva naletela na obvestilne tablice Gozdne učne poti Dravograd in Poti za srce. Ustavila sva se pri kapelici Trije križi, zatem pa še pri idilični Lorberjevi hiši – čisto na samem je in vsa v cvetju. V dobrih treh urah sva stala na vrhu, na slovensko-avstrijski meji. 
Neusmiljeno je pihalo in megle so se podile okoli naju, tako da z lepim razgledom na Pohorje ni bilo nič, midva pa sva bila židane volje, ker ni deževalo. Po kosilu v Planinskem domu Košenjak sva se vrnila po dolini Ojstriškega potoka. Na tej strani se markacisti niso tako odrezali. Kažipot ob hiški nasproti cerkve sv. Janeza Krstnika v Ojstrici nekoliko zavaja; kaže mimo hiške navzdol, v resnici pa je treba še naprej in se šele pri znamenju za naslednjo hišo spustiti desno po travniku. Pri Komovtu je treba desno, mimo garaž in pod njima levo okrog hriba, čeprav je pri garažah na prvi pogled konec poti in se zdi, da nas markacija usmerja levo v gozd. Kake četrt ure zatem pa je treba biti spet silno pozoren: zaradi goščave komaj opazna markacija nas nepričakovano povabi z dobre steze v desno navzdol na nekaj, kar si komaj zasluži ime pot, tako je zaraščeno. Odtlej so oznake nekaj časa zelo redke. To pa je poslednja orientacijska težava. Zadnji del poti teče po cesti, na koncu asfaltni. Ko sva po dveh urah in pol prišla do avta, je začelo deževati. Skrajni čas – Jani vremenoslovcem že tako nič ne verjame!
Rož v tem času ni več veliko, zato so naju toliko bolj razveselili navadne madronščice, ki jih še nisva poznala (samo na dveh mestih so cvetele), in navadni vratiči, posebno dol grede pa je bilo vse modro svečnikov, a tudi ti že odcvetajo. Drugih rož je bilo le za vzorec.
Ni komentarjev:
Objavite komentar