Jesen prihaja

Včeraj sem med vožnjo domov opazovala Kamniški vrh in Planjavo. Vsak dan ju, če se le vidita. Bila sta mrka. Zeblo ju je, čeprav se tiščita skupaj. Ona druga Planjava in Brana, ki stražita Kamniško sedlo, nista bili nič boljše volje. Sedlo je bilo že zasneženo. Pod svežo belino so vsi trije navadno tako slovesni in lepi, da se jih ne morem nagledati, tokrat pa sta si gori potegnili kapi čez oči in se nista menili za svojega varovanca, da je bil klavrno bled, ne sijoče bel. Zazeblo je tudi mene: poletja je konec. Da ne bi zamudila poletnega žiga za knjižico KPP in da bi se ogrela, sem tekla k našemu planinskemu domu. Že tako prekratka verižica, na katero je pritrjen žig, se mi je zdela še krajša, svinčnik je prenehal pisati (torej je treba prinesti s seboj ne le blazinico za žig, ampak tudi pisalo), zmotila sem se v datumu, ker mi je ura kazala narobe, v vpisni knjigi sem našla nesramne čačke ... Brrr! Odpravila sem se po tolažbo k bajerju, a lokvanjev ni več, med porjavelimi listi pa plavajo plastenke in druga nesnaga. Od večine rudbekij so ostali le še rjavi "gumbki". No, vsaj bajerček ob cesti je še lep.