Da danes tičim doma, lahko pomeni samo eno: Jani je konec tedna v službi, zato je bilo »treba« na pohod med tednom. Konec septembra in na oblačen dan, kakor je bil v sredo, ko se zmrači še hitreje, je čas za pohajanje po službi že precej kratek. Zapeljala sva se na Trubarjevo Rašico in na koncu vasi, na zemljevidu imenovanem Mala Rašica (pred tablama za konec Rašice in začetek Podloga), parkirala na parkirišču pri diskontu Zalar. Ob škarpi sva se napotila proti bližnjemu grmovju ter med njim in gozdom zavila levo, kjer se je pokazal kolovoz. Kljub nekaj tablicam in kažipotom Učne gozdne poti Turjak-Rašica ne bi mogla reči, da je tu pot zares označena. A kmalu sva nad seboj zagledala prve strehe Malega Osolnika, nato pa v daljavi še cerkvico sv. Lovrenca nad Velikim Osolnikom – najin cilj, tako da z orientacijo ni bilo težav, od Malega do Velikega Osolnika pa so naju vodile tudi markacije evropske pešpoti E6.
Šlo je malo po travnikih (presenetljivo veliko travniških rož je še) in malo po gozdu. Na mehkih črtah dolenjske pokrajine se odpočijejo oči, telo pa se razgiblje, ne da bi se noge zares utrudile. Kljub zelenju je vendarle že čutiti jesen – zaradi hladnega vetra in jesenskih podleskov. Za cerkev sv. Jakoba na Malem Osolniku sva najprej mislila, da je kapelica, ker je iz globeli, kjer stoji, najprej pokukal le beli zvonik. Sv. Lovrenc pa naju je pozdravljal s hriba, kakor je bolj v navadi. Vzpetino sva obhodila po desni, po cesti. V vpisni skrinjici na vrhu (722 m) naju je pričakal zvezek, kakršni so v »zaresnih« hribih redki: ljudje vpisujejo vtise, izlivajo čustva, tudi rišejo, se pogovarjajo, celo polemizirajo.
Ob razgledih sva obujala spomine na Turjaški grad, mogočno cerkev sv. Ahaca na Gori, Kurešček, Mokrec. Vrnila sva se po drugi strani hriba: v vasi sva pri električnem drogu s košarkarskim obročem zavila levo, pri toplarju desno navzdol in takoj še enkrat desno, potem pa ne meneč se za odcepe in razcepe vedno po glavnem kolovozu, ki naju je v dobre četrt ure pripeljal do velikega vodnega zajetja, pod katerim sva prišla na cesto, nato pa po že znani poti do avta. Vse skupaj je trajalo tri ure.
Da danes tičim doma, lahko pomeni samo eno: Jani je konec tedna v službi, zato je bilo »treba« na pohod med tednom. Konec septembra in na oblačen dan, kakor je bil v sredo, ko se zmrači še hitreje, je čas za pohajanje po službi že precej kratek. Zapeljala sva se na Trubarjevo Rašico in na koncu vasi, na zemljevidu imenovanem Mala Rašica (pred tablama za konec Rašice in začetek Podloga), parkirala na parkirišču pri diskontu Zalar. Ob škarpi sva se napotila proti bližnjemu grmovju ter med njim in gozdom zavila levo, kjer se je pokazal kolovoz. Kljub nekaj tablicam in kažipotom Učne gozdne poti Turjak-Rašica ne bi mogla reči, da je tu pot zares označena. A kmalu sva nad seboj zagledala prve strehe Malega Osolnika, nato pa v daljavi še cerkvico sv. Lovrenca nad Velikim Osolnikom – najin cilj, tako da z orientacijo ni bilo težav, od Malega do Velikega Osolnika pa so naju vodile tudi markacije evropske pešpoti E6.
Šlo je malo po travnikih (presenetljivo veliko travniških rož je še) in malo po gozdu. Na mehkih črtah dolenjske pokrajine se odpočijejo oči, telo pa se razgiblje, ne da bi se noge zares utrudile. Kljub zelenju je vendarle že čutiti jesen – zaradi hladnega vetra in jesenskih podleskov. Za cerkev sv. Jakoba na Malem Osolniku sva najprej mislila, da je kapelica, ker je iz globeli, kjer stoji, najprej pokukal le beli zvonik. Sv. Lovrenc pa naju je pozdravljal s hriba, kakor je bolj v navadi. Vzpetino sva obhodila po desni, po cesti. V vpisni skrinjici na vrhu (722 m) naju je pričakal zvezek, kakršni so v »zaresnih« hribih redki: ljudje vpisujejo vtise, izlivajo čustva, tudi rišejo, se pogovarjajo, celo polemizirajo. 
Ob razgledih sva obujala spomine na Turjaški grad, mogočno cerkev sv. Ahaca na Gori, Kurešček, Mokrec. Vrnila sva se po drugi strani hriba: v vasi sva pri električnem drogu s košarkarskim obročem zavila levo, pri toplarju desno navzdol in takoj še enkrat desno, potem pa ne meneč se za odcepe in razcepe vedno po glavnem kolovozu, ki naju je v dobre četrt ure pripeljal do velikega vodnega zajetja, pod katerim sva prišla na cesto, nato pa po že znani poti do avta. Vse skupaj je trajalo tri ure.
Ni komentarjev:
Objavite komentar