Prvi sneg in prvi čaj

Včerajšnji izlet sva spet začela v dolini Korošice, kjer ni nič novega, le pot je mogoče še malo slabša in volčja češnja, ki sva jo »spoznala« poleti, se je že nekoliko obletela in se ovesila s črnimi jagodami. Pač, imam tudi dobro novico: markacije so obnovljene. Čez tričetrt ure sva na razcepu, na katerem sva zadnjič sledila napisu Za Vrata, tokrat zakoračila levo nad strugo v smer Krvavec. Po listnatem gozdu, že odetem v žareče jesenske barve, sva se vzpenjala po strmi, ozki, ponekod viseči in ne prav razločni potki, a k sreči je dobro označena. Pripeljala naju je na greben, od koder prevladujejo oznake po tleh, na skalah, tako da bodo po prvem snegu žal večinoma »izginile« s potko vred. Tam nekje listavce zamenjajo iglavci, med njimi tudi macesni, ki pa so komaj začeli rumeneti in bo njihov najlepši čas šele prišel.

Ko sva stopila iz gozda, sva zagledala Kriško planino in Krvavec z oddajnikom. Tu nama pozimi ni bilo posebno všeč, v jesenskih barvah pa je bilo prijaznejše in na planini so se pasli konji. Sijalo je sonce, iz meglenega morja spodaj pa sta kukala le šmarnogorska vršička. Nad gostilno Pr' Florjanu je po smučišču/cesti kar strmo do Doma na Krvavcu, potem pa ne več tako, če seveda nočete prav na vrh Krvavca. A midva sva kakopak hotela, zato sva kmalu nad televizijskim stolpom zapustila cesto. Kar na oko sva prigrizla do vrha, kjer naju je čakal sneg. Le nekaj zaplat, a vendarle prvi letošnji. Tudi pihalo je čisto zimsko. Tedaj se je navleklo nekaj oblakov, kljub temu pa je bilo najin končni cilj, Veliki Zvoh, prav lepo videti. Še spust na sedelce Razor in kar strm vzpon do akumulacijskega jezera, nedaleč za njim pa so naju čakale vpisna skrinjica (tudi žig za KPP) in klopce. Tam je bilo nekaj več snega, a skoraj nič vetra in lepi razgledi na vse strani. Prvič letos sva imela s seboj vroč čaj in po tistem ledenem vetru, ki naju je prignal s Krvavca, se je strašansko prilegel.

Vrniti sva se hotela vsaj deloma po drugi poti, pa nama ni nihče vedel povedati, kje se pride na Zgornjo fratino, še tisti ne, ki so šli tam mimo, kot se je pozneje izkazalo. Trdili so, da s poti na planino Koren ni nobenega odcepa desno. Saj sva bila vendar že tam! Spustila sva se pod Florjana k smrekovemu »drevoredu« in se napotila levo ob smrekah (markacije so, kažipota pa ni). Na zemljevidu je kos poti narisan kot zahteven, pa ni nič hudega, le nekaj skalnatih »stopnic«, čeprav je od spodaj res videti, kot da je skalovje neprehodno. Odcep na Fratino je sicer označen z markacijo, res pa ne zelo razločno. Od tam nama je bila pot že znana. Vse skupaj je trajalo dobrih sedem ur, od tega slabih šest hoje, in čeprav po smučiščih navadno ni posebno prijetno hoditi, je bil izlet prav lep.