Na dan samostojnosti in enotnosti sva se odpravila na Dolenjsko. Za »bazni tabor« sva si izbrala Dolenjske Toplice. Najprej sva se odpeljala na Podstenice. Na zasneženem parkirišču med Lukovim domom in veliko restavracijo (od 30. 9. je zaprta) je stal le najin avto. Partizanska Baza 20 je samo 10 minut hoda proč. Pohajkovala sva med barakami, ki jih je gradil moj stari oče, prebirala tablice z opisi namembnosti in imeni prebivalcev ter kukala skozi okna. Barake so zaprte, razen ene, ker so ji »odpovedala« vrata. 
Nato sva se odpravila k pol ure oddaljeni partizanski bolnišnici Jelendol, ki naj bi bila zaradi poškodb zaprta za ogled, v resnici pa je ravno zaradi poškodb (ena vrata so sneta) odprta. To je prav slikovito majceno naselje, ki je premoglo tudi prvo partizansko zobozdravniško ambulanto. Zavila sva še k pokopališču pri bolnišnici in se nato vrnila po isti poti. Ves čas sva po malem mislila na medvede, a so k sreči vsi pridno spali. Partizansko bolnišnico Zgornji Hrastnik in številne označene poti (okoli Cvingerja, naravoslovno gozdno Rožek, zeliščarsko Plavica, na Krko, na Pogorelec, po Straškem hribu, k črmošnjiški jelki ...) sva pustila za boljše vreme. Če se vam posreči najti »skrivni« vhod v turistični urad v občinski stavbi za hotelom Vital, si lahko naberete prospekte za naštete poti; žal nimajo več vseh in ne vseh v slovenščini. Ta sprehod je bil telesna priprava na naslednji dan, kot naročena pa je prišla tudi duševna, zaradi katere sva zvečer izjemoma gledala televizijo: na sporedu je bil film Vampir z Gorjancev.Gorjancev sva se lotila iz Gabrja. Tja se pride skozi Novo mesto, Ratež in Brusnice. Na križišču za gabrsko gostilno sva se peljala naravnost po ulici Šumeči potok, na katere koncu je ne tako
majhno parkirišče, a Dolenjci so naju kar presenetili: preden sva se preobula, je bilo skoraj vse zaparkirano. Takoj za parkiriščem je razcep; šla sva kot vsi: po desnem kraku, a že po nekaj metrih levo z njega v gozd. Sprva sva sledila rumeno-modrim
markacijam, nato pa gazi, ki je šla včasih malo po svoje. Čez čas so naju vodile tudi Knafelčeve markacije, ponekod na zelenih zastavicah – puščicah. Po kaki uri sva zagledala prvega vampirja, čisto krotkega zaradi blagodejne bližine domnevno pomlajevalnega vrelca Gospodična. Med pitjem čaja v planinskem domu sva se zabavala z branjem oblikovno in vsebinsko zabavnega jedilnega lista, a za kosilo je bilo še prezgodaj. V nasprotju z vsemi drugimi, ki so zavili levo proti Miklavžu, sva se odpravila desno. Tam so se pojavile še rumeno-rdeče markacije E 7 in tudi kažipotov je dovolj, da nisva imela orientacijskih težav. Čedalje bolj je metlo, tudi snega je bilo vedno več, a strmina naju je lepo grela. Po dveh urah zimske idile sva natanko opoldne dosegla najvišji vrh Gorjancev. Brilo je kot za stavo, 
da sva navlekla nase vse, kar sva imela, sneg se je divje vrtinčil, midva pa sva si v zavetju svetega Elije (a zunaj, ne v bivaku) nazdravila za srečo v novem letu (»naša« sveta Jera je žal brez strehe). Trdinov vrh je prijazno dvojezičen – bolj kot slovensko-hrvaški odnosi (zato sva pila tudi na duševno zdravje
politikov na obeh straneh). Kljub množici, ki se je podala na Gorjance, sva bila na vrhu skoraj ves čas sama.Vrnila sva se mimo vojašnice in skozi pragozd. Spust je bil precej strm in k sreči odlično označen, saj tam ni bilo gazi. Kmalu sva si morala natakniti gamaše. Ko sva prišla iz gozda, sva premalo ubogala puščico v desno (najbrž so bile oznake tudi zametene), tako da sva nekoliko po svoje v tričetrt ure prigazila do Doma pri Miklavžu. Tam so naju ogreli in nahranili, potem pa sva se mimo Krvavega kamna v pol ure vrnila h Gospodični in po že znani poti v tričetrt ure k avtu. Kopel v toplicah nama je zelo dobro dela.
Ni komentarjev:
Objavite komentar