Lučkarji

Ta teden pa res ni šlo, toliko novoletnih »prireditev« se je nabralo. Edina možnost je bila nočna Šmarna gora v sredo. Ubrala sva enako pot kot vedno v takih primerih. Ko sva dosegla Vozno, je začel naletavati sneg, da je bilo prav romantično. Kar nekaj mladine s čelnimi lučkami sva srečala. Ob vrnitvi v dolinsko meglo je deževalo in samo najin avto je še prezebal pod Goro. Pot je precej razmočena in blatna, a tudi taka pripelje na cilj: na vrh in k sebi.

Danes sem se po enem izmed novoletnih kosil vrnila v Komendo, ko je svetloba že pojemala in so bile Kamniške planine prelepe. Preden sem se preoblekla za tek po zadnji žig KPP pri našem planinskem domu, je bilo treba pa že spet natakniti čelko. Proti Pšati se je gostila megla in nad njo ni bilo več razločiti gora, le drobna lučka je trepetala tam, kjer se je v temi in oblakih skrival Krvavec. Svinčnik sem tokrat nesla s seboj, moj boj z žigom pa se je končal precej neslavno: s packo, ki kvari tudi odtis žiga na drugi strani lista. Kovinskih žigov ne maram, ker jih je zelo težko lepo odtisniti, še posebno take na prekratki verižici, saj knjižice ne morem položiti na trdno podlago. Naš planinski dom sem že večkrat omenila, tokrat pa vam ga tudi pokažem. Slika je stara že nekaj mesecev, a nocoj je bilo že pretemno za fotografiranje. Sem pa zato slikala novoletno okrašeno Komendo.