Baba (1119 m)

Bab je med našimi hribi res veliko. V Planinskem vestniku so si prislužile že več hvalospevov, a "najine" nisem našla med njimi, vodnik Kamniško-Savinjske Alpe (PZS 2004) pa jo odpravi le kot "neizrazit travnat vrh". Ampak tudi babe, za katerimi se ne ozre ravno vsak, utegnejo biti prijetna družba (zlobne komentarje si lahko prihranite). Doslej sva ji rekla Baba nad Čemšenikom, včeraj pa sva jo obiskala še s preddvorske strani. Pot je skopo opisana v omenjenem vodniku kot del poti na Javorov vrh (Iz Potoč čez Babo). Opis je uporaben, najprej pa morate rešiti "uganki", kje parkirati in kje zaviti na pravo pot.

Da v vodnikih pogrešam podatke o parkiranju, sem že omenila. Ne gre (samo) za udobje uporabnikov, ampak bi se tako predvsem izognili nepotrebnemu prevažanju gor in dol, obračanju, hrupnemu in smrdljivemu turiranju in parkiranju kar nekje ali na zasebnih zemljiščih (kjer ne gre drugače, je treba – če je mogoče – pač prositi za dovoljenje). Taki podatki so nepomembni le za domačine in "dolgoprogaše", kajti nima si smisla zatiskati oči pred dejstvom, da se na izhodišče večina pripelje, sploh kdor pride od drugod (od daleč). Parkirala sva pri skladovnici drv na odmikališču na koncu Potoč (do vasi tako: v Tupaličah proti Preddvoru, takoj za mostom desno skozi Hrib, pri ograji pa desno – ni kažipota za Potoče, je le za dom starejših občanov), više pa sva odkrila pravcato parkirišče pri odcepu s ceste.

Ta odcep je druga "uganka". Zbegal naju je napotek "od konca ceste po kolovozu do križpotja". Tam ceste namreč ni konec (konča se le asfalt), ampak teče naravnost naprej. K sreči sva imela priložnost vprašati domačina. Križpotje pa je takole: pravokotno levo se odcepi kolovoz in takoj za njim še eden pošev proti leseni hiški nad cesto. Ob hiški je spet razcep: pravi krak je levi navzgor. Ko se pri grapi konča, se v levo odcepi pot(ka), ki se vztrajno vzpenja, večkrat zelo strmo, v ključih, in grapo dvakrat prečka. Ponekod ni prav izrazita. Zavije desno mimo podrte brunarice in zatem se svet odpre (po travniku so posejane smreke). Kmalu sva se znašla na jasi pod vrhom Babe. Kramo sva pustila na mizi in klopeh ob počitniški hišici ter se povzpela še tistih nekaj metrov. Razgled je bil lep: na bele gmote Kočne, Grintovca in Krvavca, na dolino, za hrbtom pa skozi drevje na Potoško goro in čisto zadaj na zasnežene vršičke Kamniško-Savinjskih Alp okoli Cjanovce. Vpisna knjiga ni več tako "razkošna", kot je bila prejšnja, a zdaj dovolj majhna, da se zapre v skrinjico. Včeraj sva bila edina vpisana, sicer pa ima Baba obiskovalce skoraj vsak dan.

Pot (vsa neoznačena) je bila uživaška: sonce ni skoparilo z žarki in celo s toploto, že na začetku so naju pričakali lapuhi, jetrniki, trobentice in telohi, srednji del je bil ves bel od telohov, pod vrhom pa jih je nadomestila množica kronic. Le čisto na vrhu ni bilo cvetja; belile so se še zaplate snega. Po zadnjih dveh "sprehodih" se je kar prilegla precejšnja strmina (v uri vzpona približno 600 višinskih metrov). Zgoraj se je bilo treba obleči, ker je brilo. Če si boste vzeli nekaj več časa, kot sva ga imela midva, lahko potegnete še na Potoško goro (kake pol ure v eno smer).