21 marec, 2009

Dan poezije

Dan poezije je lahko vsak dan, ko se tako počutite: napišete ali preberete pesem ali pa jo samo čutite – čutiti jo morate, čeprav čisto po svoje. Taki dnevi so pri meni kar pogosti. Tedaj napišem pesem ali vsaj kak verz. Takole:

VABILO NA ČAJ

Jakob dobrika se s svojega grička –
kakor s sladkorjem posuta potička
zdi se, ko zima ga bela pokrije,
potka vijugasta v snegu se skrije.

Kot da rozine po šarklju potresa
vigred, ko grme olista, drevesa,
travo in rože po bregu posuje,
z mehkimi tratami me zapeljuje.

Polžasta k cilju pripelje me potka,
tam pa kot lešnik na vrhu piškotka
cerkvica junija v senčnatem raju
vabi me z vonjem po lipovem čaju.

Danes pa je celo "uradni" dan poezije. Svetovni. In potemtakem tudi moj. Zato z veseljem "uradno" razglasim, da se tiska moja pesniška zbirka. Ima naslov, kakršen se spodobi za tale dnevnik: Gora je moja muza. Luč sveta bo zagledala aprila in takrat vam jo bom predstavila.

4 komentarji:

Alja pravi ...

Prisrčno. Bo to otroška pesmarica?

Mojca Luštrek pravi ...

Ne bo. Kar precej odrasla bo, ampak včasih imamo tudi odrasli (še) takele otroške prebliske. K sreči.

Polonca pravi ...

Ni še april, a knjigo sem danes že ogledovala. Vaša tašča jo je z velikim ponosom prebirala v čakalnici očesne klinike. Lepo ...

TincaZ pravi ...

Mojca in Ivan cestitke za dober blog. Tu se le vidi ljubezen do hribov in muze, ki te vodi. LP TinaZ