Na spletni strani
Hribi.net sva našla opisa dveh poti na Galetovec in danes sva se ogrela za krog: čez Brezje gor in čez planino Za jamo/Planino za Jamo/Za Jamo/za jamo (slednje piše v Atlasu Slovenije, pojavljajo pa se vse različice in vse se dajo utemeljiti) dol. Parkirala sva v Podklancu, delu Bohinjske Bele, nasproti gostilne Pri Batištu.
Opise imava za oporo, rada pa narediva kaj po svoje. In tako sva se vrnila po cesti do Bohinjske Bele (malo vasi ima tako slikovito ozadje, kot je tukajšnje skalovje Iglica), za hišo št. 115 zavila levo proti gostilni Pr' Bevc, za kapelico sv. Antona Padovanskega po asfaltni cesti desno, pri št. 108 pa levo (kjer kažipot Iglica »kaže hrbet«).
Ker se nisva peljala do Brezja, sva bila nagrajena s 24 m visokim slapom potoka Suha in s prijetnim plezanjem skozi slikovito poč. Pot med pljučniki, spomladansko reso, telohi in trobenticami naju je pripeljala na most na počjo in ko sva se naužila razgledov, sva se kar uspešno spopadla z občasnim neujemanjem opisa in redkih oznak (so pa vsaj na vseh kočljivih mestih). Pri Blažu sva zagledala prvo markacijo (dotlej so naju vodili le kažipoti). Še vedno sva pod seboj slišala šumeti Suho.
Ob cesti so cveteli lapuhi, nad slamniškimi hišami pa se je začel sneg. Precej ga je bilo in na nekaterih strminah zelo trd, tudi poledenel (ponekod bi prav prišle male dereze). Poleg redkih markacij in rdečih trakcev na vejah so bile dobrodošle gazi predhodnikov. Po kakih dveh urah sva bila šele pri Turnu, čeprav bi bila morala biti po opisu že na cilju; do tja sva gazila in se dričala še pol ure.
Kakšen razgled! »A ne?« se je smejalo domačinu. »Pa bi človek mislil, kaj bo takle brezvezen hrib.« Kar ustrelila sem: »Noben hrib ni brezvezen!« In je imel spet razlog za smeh. Razgledovali smo se po Karavankah in Kamniških Alpah, Blejskem jezeru z okolico in na drugo stran po Julijcih. Kažipot na vrhu trdi, da je nazaj po isti poti poldrugo uro,
čez Planino Za Jamo pa uro in četrt. Dol naj bi šlo res hitreje, a tako hitro spet ne!
Tudi na drugo stran sva imela spremenljivo srečo z markacijami in gazmi, izgubila se pa le nisva. Prečkala sva štiri rovte, ki sestavljajo planino Za jamo, na koncu pri lesi pa so naju domačini spodbudili, naj se spustiva po označenih bližnjicah (markacije so skoraj samo za navzgor, tako da sva se pogosto ozirala, ali sva še na pravi poti), ne po cesti. Le zadnjo bližnjico sva izpustila, ker je bila preveč poledenela. Ob cesti pod imenitno Galetovčevo steno sva videla prve bele repuhe letos. Na
začetku Podklanca pa je cvetje dobesedno izbruhnilo: nenavadno veliki šopi jetrnikov, trobentice, zaplate žafranov, tevje, votli petelinčki, podlesne vetrnice. Tudi vrnitev je trajala pol ure dlje, kot je »predpisano«, a niti minuto preveč, tako lepo je bilo.
Na spletni strani Hribi.net sva našla opisa dveh poti na Galetovec in danes sva se ogrela za krog: čez Brezje gor in čez planino Za jamo/Planino za Jamo/Za Jamo/za jamo (slednje piše v Atlasu Slovenije, pojavljajo pa se vse različice in vse se dajo utemeljiti) dol. Parkirala sva v Podklancu, delu Bohinjske Bele, nasproti gostilne Pri Batištu.
Opise imava za oporo, rada pa narediva kaj po svoje. In tako sva se vrnila po cesti do Bohinjske Bele (malo vasi ima tako slikovito ozadje, kot je tukajšnje skalovje Iglica), za hišo št. 115 zavila levo proti gostilni Pr' Bevc, za kapelico sv. Antona Padovanskega po asfaltni cesti desno, pri št. 108 pa levo (kjer kažipot Iglica »kaže hrbet«). 
Ker se nisva peljala do Brezja, sva bila nagrajena s 24 m visokim slapom potoka Suha in s prijetnim plezanjem skozi slikovito poč. Pot med pljučniki, spomladansko reso, telohi in trobenticami naju je pripeljala na most na počjo in ko sva se naužila razgledov, sva se kar uspešno spopadla z občasnim neujemanjem opisa in redkih oznak (so pa vsaj na vseh kočljivih mestih). Pri Blažu sva zagledala prvo markacijo (dotlej so naju vodili le kažipoti). Še vedno sva pod seboj slišala šumeti Suho.
Ob cesti so cveteli lapuhi, nad slamniškimi hišami pa se je začel sneg. Precej ga je bilo in na nekaterih strminah zelo trd, tudi poledenel (ponekod bi prav prišle male dereze). Poleg redkih markacij in rdečih trakcev na vejah so bile dobrodošle gazi predhodnikov. Po kakih dveh urah sva bila šele pri Turnu, čeprav bi bila morala biti po opisu že na cilju; do tja sva gazila in se dričala še pol ure.
Kakšen razgled! »A ne?« se je smejalo domačinu. »Pa bi človek mislil, kaj bo takle brezvezen hrib.« Kar ustrelila sem: »Noben hrib ni brezvezen!« In je imel spet razlog za smeh. Razgledovali smo se po Karavankah in Kamniških Alpah, Blejskem jezeru z okolico in na drugo stran po Julijcih. Kažipot na vrhu trdi, da je nazaj po isti poti poldrugo uro, čez Planino Za Jamo pa uro in četrt. Dol naj bi šlo res hitreje, a tako hitro spet ne! 
Tudi na drugo stran sva imela spremenljivo srečo z markacijami in gazmi, izgubila se pa le nisva. Prečkala sva štiri rovte, ki sestavljajo planino Za jamo, na koncu pri lesi pa so naju domačini spodbudili, naj se spustiva po označenih bližnjicah (markacije so skoraj samo za navzgor, tako da sva se pogosto ozirala, ali sva še na pravi poti), ne po cesti. Le zadnjo bližnjico sva izpustila, ker je bila preveč poledenela. Ob cesti pod imenitno Galetovčevo steno sva videla prve bele repuhe letos. Na 
začetku Podklanca pa je cvetje dobesedno izbruhnilo: nenavadno veliki šopi jetrnikov, trobentice, zaplate žafranov, tevje, votli petelinčki, podlesne vetrnice. Tudi vrnitev je trajala pol ure dlje, kot je »predpisano«, a niti minuto preveč, tako lepo je bilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar