Kapunar in druge kozjaške uganke in zanke

Na najvišjem vrhu Kozjaka sva menda že bila. Že takrat mi je to pogorje zbudilo posebno radovednost (kakšno, si lahko preberete pri Košenjaku*) in samo vprašanje časa (in vremena) je bilo, kdaj bova šla preverit, ali je Kapunar razgleden ali ne (našla sem še razdelek 2417, kjer piše, da je slabo razgleden). Pri načrtovanju pohoda se rdeča črta na zemljevidu ni hotela čisto ujemati z vodnikom, zato sva si kos poti pomagala z vodničkom po evropski pešpoti E6. V Enciklopediji Slovenije, geslu Kozjak, pa je sledilo še eno presenečenje: najin ponedeljkov cilj je omenjen kot najvišji vrh »obmejnega dravskega hribovja«, a o Košenjaku ne bele ne črne. Vendar sem ga izbrskala: v geslu Golica, Koralpe. Mogoče pa le ni tolikšna sramota, da v zemljepisu nisem bila nikoli posebno močna ...

Parkirala sva v Radljah ob Dravi pri cerkvi sv. Mihaela. Napotila sva se levo od nje do ulice Ob potoku, tam pa se začne vzorno markirana pot E6. Pri zadnjem gospodarskem poslopju sva se povzpela po stopnicah v breg, posut z raznovrstnim pomladnim cvetjem, in kmalu sva bila v prijetnem gozdu. Poti je veliko, a niti za hip nisva bila v dvomih, katera je najina. Deloma se ujema z gozdno učno potjo. Mimo Hude luknje sva se povzpela do gozdne ceste. Od Majerhofa sva v daljavi zagledala cerkev sv. Treh kraljev. Kmalu zatem se v desno odcepi neznansko blatna vlaka in tam naju je čakalo neprijetno presenečenje: opozorilo, da planinska pot ni prehodna in da je zaradi sečnje in spravila lesa nevarno. Kako niso mogli tega napisati na izhodišču ali vsaj pri Hudi luknji?! Po tistem globokem blatu res nisva imela možnosti, vrniti pa se tudi nisva hotela. Nadaljevala sva po cesti in po dveh poskusih prišla dovolj daleč, da sva se prebila po brezpotju mimo odseka, na katerem ta čas sekajo, in spet ujela markacije. Poleg rož so naju razveseljevale predvsem praproti, ki so se ravno »rojevale«. Pri ne čisto jasnem kažipotu Žohar sta dve možnosti: nove markacije vodijo levo zelo naokoli mimo gostilne Žohar, naravnost po stari poti E6 (markacije so zbrisane) pa se gostilni izognemo. Tu se evropskim markacijam pridružijo Knafelčeve, kmalu pa se razidejo in prepustila sva se belo-rdečim. Mimo Ternika sva se povzpela do Škarca in slišala prvo letošnjo kukavico; bil je čudovit dan in upam, da bova tovrstnega »bogastva« deležna vse leto.

Od table na državni meji ni bilo več daleč do nekdanje karavle, od koder se vidi na dravsko dolino in Remšnik. Stavbo uporabljajo radioamaterji. Od enega izmed njih sva izvedela, da sva zdaj na cilju, češ da je njihova kuhinja (!) ravno na 1050 m (pred hišo pa piše, da stoji na 1000 m). Ko sem vztrajala, da mora biti po moje vrh pač na vrhu, se mu je menda zdelo nekoliko neumno, pa saj ni mogel vedeti, kakšna »raziskovalna« žilica me je prignala tja gor. Čez bližnji travniček sva se res povzpela na vrh, kjer sta le mejni kamen in rdeče-bela palica, razgleda pa prav nobenega. Ni čudno, da so se radioamaterji in planinci »razšli« (nekdaj je bila karavla menda tudi nekakšna planinska koča) in da so mnenja o (ne)razglednosti tako različna: eni se »razgledujejo« z vrha, drugi pa od karavle.

Vrnila sva se po drugi strani, saj so nama zagotovili, da je pot sicer nemarkirana, a razločna. Toda že pod Žniderjem sva jo izgubila in nadaljevala po cesti (gospodinja nama je kaj drugega odločno odsvetovala), kjer naju je z avtom prehitel omenjeni radioamater s »hudomušnim« vprašanjem, ali sva se odločila za bližnjico. Po njegovem sva bila obsojena na cesto do konca, a kdor ne hodi peš, pač ne ve za (označene!) bližnjice. Od Pavlija pa nisva videla nobene markacije več in ker na terenu že spet ni bilo tako kot na zemljevidu, sva se obrisala pod nosom za sv. Janeza, zato pa sva si ogledala Župankovo domačijo – partizanski spomenik.

Dve uri in pol gor, slabi dve dol in sedem ur svežega zraka.

*Šele pri tokratnem branju se mi je posvetilo, zakaj v vodniku Po gorah severovzhodne Slovenije razmejitev med deli Kozjaka ni videti jasna: ker je uvodni, splošni del besedila kar pod naslovom Vzhodni Kozjak, obravnava pa seveda tudi osrednjega in zahodnega, kar ni posebno posrečeno, saj uporabniki vodnikov ne beremo vedno od a do ž, ampak pogosto poiščemo samo razdelek, ki nas zanima, zato je pri vodnikih poleg natančnosti pomembna tudi "organiziranost".