13 april, 2009

Lep dan in načrt za še enega

V soboto je bil tako lep dan, da sva hotela zajeti s preveliko žlico. Lani jeseni sva z Vrtače vrgla oko na Srednji vrh (1796 m). V Mušič-Habjanovih Karavankah je opisana prav pot, ki si jo je zamislil Jani. Iz Most pri Žirovnici sva se peljala mimo še zaspanega Završniškega jezera le do prvega mostu čez Završnico (ne do Žage, kakor svetuje vodnik). Slaba ura pešačenja po gozdni cesti ob živahni rečici skozi sotesko Žingarico mimo Žage do Tinčkove koče je bila zelo prijetna (avto pa s cesto nikakor ne bi bil zadovoljen). Tudi zaradi pomladnega cvetja: videla sva skoraj vse rože, ki sem jih že naštela to pomlad, pa še obilo spomladanskih torilnic in navadnih repuhov. Posebno lepi so bili grmički navadnega volčina, saj cvetki niso čepeli le na vrhu vejic kot največkrat, ampak so bile z njimi res bogato obložene. Katera izmed »jagrskih bajt« je Tinčkova, sva morala pa vprašati, saj nič ne piše in je čisto nova (Doslovče 35). Kar precej avtomobilov je parkiralo že ob cesti, Pr' jagrsk'h bajtah pa sploh.

Ali sva sposobna najti neoznačeno pot skozi Zagon na Srednji vrh, ko sva tako »navezana« na markacije? Pred Tinčkovo kočo se odcepi označena pot k Valvasorjevemu domu in na Stol, tik pred kažipotom pa sva zavila desno in se pri drugi počitniški hišici spet držala desno. Srečala sva več turnih smučarjev, ki so se že vračali v dolino. Kmalu se je začel moker sneg. Vodile so naju oranžne (ne rdeče planinske) črte, včasih pa tudi kak kolobar (»sredica« ni pobarvana). Kmalu za skalo z dvema oranžnima markacijama se je breg pred nama postavil precej pokonci in ker zaradi snega nisva opazila naslednje oznake (to sva odkrila šele ob vrnitvi), sva sledila stopinjam v desno, namesto da bi se bila povzpela levo oziroma naravnost. Po zelo strmem gozdu so naju vodile gazi in smučine ter naju pripeljale na odprto strmino s snegom do koraka ali celo do pasu. Tam nekje od Stola se je zaslišalo grmenje plazu. Naj dan ostane lep in si privoščiva še enega takega kdaj pozneje, sva rekla in se obrnila. Vodnik priporoča kopne letne čase od junija do oktobra in kar strinjava se z njim.

Vrnila sva se k Jagrsk'm bajtam, od tam pa sva se napotila proti Koči pri izviru Završnice. »Nekam« je vendar »treba« priti. Kolovoz je bil razen na začetku in na enem sončnem ovinku zasnežen, da je drselo in se udiralo. Po kake pol ure sva se na neoznačenem razcepu odločila za naravnost in prišla na Smokuško planino, po kateri sva spet gazila, tako da sva od Tinčka do Koče pri izviru Završnice potrebovala kar dobro uro. Na sončni klopci pošteno zametene koče sva si privoščila kosilo iz nahrbtnika in uživala v pogledih na okoliške gore. V tem času imajo načeloma zaprto, a v soboto so gostili neke tečajnike. Menda sva bila daleč naokoli edina čudaka brez smuči ali krpelj. Ko sva se vračala, sva sledila markacijam na koncu Smokuške planine in pripeljale so naju na že znani neoznačeni razcep.

K avtu sva se vrnila v uri in četrt. Popoldne je bilo na cesti precej kolesarjev, v okolici Završniškega jezera pa so se sprehajali, tekali, se sončili in imeli piknike številni ljubitelji narave. Srednjega vrha sva se tokrat samo nagledala (iz doline Završnice in s Smokuške planine so lepi pogledi nanj, sicer pa je precej skrit očem), a poleti se vidimo pobliže! Takrat bova poiskala tudi izvir Završnice.

1 komentar:

Damir Arh pravi ...

Skoraj natanko leto dni po tem zapisu smo se tudi mi odpravili skozi dolino Završnice, le da smo tudi zavoljo naše načrtovane poti pešačili vse od Završniškega jezera. Pri Tinčkovi koči smo jo nato ubrali v obratni smeri, proti Valvasorjevemu domu in od tam nazaj k jezeru. Na poti nas sneg ni motil, je pa zato od Tinčkove koče dalje občasno naletaval iz megle. Več o naši izkušnji si lahko preberete tule.