Prijetne prvoaprilske »potegavščine«

Prvega aprila sva se odpravila na Sveto Trojico. Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu Postojna, zavila levo proti Pivki, v kraju Petelinje pa ostro levo nazaj proti Slovenski vasi. Parkirala sva pred čebelarskim izobraževalnim središčem, kjer naju je čakal kažipot. Z makadamske ceste sva stopila levo skozi gozdič na travnik, da bi si ogledala svoj cilj, in nenadoma opazila markacijo. Čeprav naju je jezilo, ker nisva ugotovila, kako se – razen takole po naključju – pride do nje, sva ji sledila. Šlo je malo po občutku, malo po redkih oznakah. (Če vam ni do takega ugibanja, lahko nadaljujete po cesti do odcepa, označenega s kažipotom Sv. Trojica 2h.)

Med borovci, brinjem, istrskimi telohi, trobenticami, cvetočimi grmi in drevesci rumenega drena sva prišla mimo presihajočega Petelinjskega jezera, ki je trenutno nadvse mokro, na pašnik Vlačno. Med vzpenjanjem v breg so naju tako presenetili (in razveselili!) številni gorski kosmatinci, da so naju "potegnili": velikonočnice! Čeprav veva, da rastejo le na Boču in pri Ponikvi, so bili kosmatinčki tako majhni in niti eden ni imel kimastega cveta, da so bili res čisto podobni svojim redkim sestričnam. Ampak Alenka pravi, da so tudi zaščiteni.


Že vso pot sva v daljavi slišala pokanje, ko pa sva prisopihala na slabo cesto, sva izvedela, da sva na območju vojaškega poligona in da »voziva« na lastno odgovornost. Do ceste iz Trnja sva bila deležna dveh pridobitev: jasnih oznak na razcepih in množice drobcenih žafranov, večinoma belih, le nekaj je bilo vijoličnih in precej komaj opazno progastih. Sva res videla progaste žafrane? Cesto sva prečkala in kmalu prišla do parkirišča, na katerem je svoj pohod začel Ivan. Pri kamnitem znamenju sva se kot »prava planinca« odločila za kolovoz in zasopla osvojila vetrovni vrh (2 uri), po položnejši cesti, po kateri se vzpenjajo »izletniki«, pa sva se nameravala vrniti.

To je bil račun brez krčmarja. Komaj sva si ogledala ruševine cerkve in se vpisala v vpisno knjigo, že se nama je pridružil planinec, ki je lani osvojil ta vrh 303-krat, in ko nama je razložil vse o razgledu, je odločil: z njim bova šla do ceste, kjer ima avto, potegnil naju bo kak kilometer do križišča, od tam pa bova hitro v Slovenski vasi. Pod vrhom smo ubrali smer Trnje in šlo je kot za stavo (misel, da je 303 prvoaprilska šala, sem takoj opustila!). Nisem utegnila potožiti, da me bolijo kolena, o opazovanju rož ni bilo govora, le vsake toliko smo se ustavili, da nama je povedal kako zanimivost. Na primer, da sploh ne parkirava v Slovenski vasi, ker je tisto (bila) Nemška vas, o svojih srečanjih z medvedi, pokazal nama je skalo, na kateri se je leta 1900 s podpisom ovekovečil neki cesarsko-kraljevi zemljemerec, slišala sva zgodbo, od kod ime vasi Koče ... Ko naju je odložil, sva se po cesti vrnila k avtu. Ura in četrt (vštet kilometer, ko sva se peljala) in še vedno je sijalo sonce.