Danes (včeraj!) sva bila na najvišjem nealpskem vrhu Slovenije. Izbira ni bila posebno posrečena, saj je gor in dol grede ves čas rosilo in nič se ni videlo (zato je slika z enega prejšnjih pohodov), ampak to je bil edini dan, ko je imel vodja skupine, s katero načrtujeva pohodniški avgust, čas. Ko sva se vozila na Sviščake, nama je mokro jutro popestrila le veverica, ki je stekla čez cesto. Zbralo se nas je manj kot pol, a kljub kislemu vremenu smo se po poslovno-spoznavnem delu srečanja podali na vrh. Pri kapelici sv. Gabrijela je pisalo, da je koča na Snežniku odprta. Pot je dobro markirana (opis najdete na spletišču Zaplana.net); večinoma je lepo zložna, le zadnji vzpon je precej strm. Že kmalu nad Sviščaki se začne moker, zrnat sneg, zaradi katerega hoja ni posebno lahkotna, nad »drvarnico na prostem« pa so daljši odseki spolzki zaradi blata in mokrih skal. Z nekaj previdnosti vam ne bo hudega, sploh ker vas na vrhu (le konec tedna) čakata okusna jota in odličen jabolčni zavitek (vsaj mi smo ju bili deležni). Čeprav zoprnega dežja ni bilo toliko, da bi dosegla »ideal« biti mokra do spodnjic, in je bila družba prijetna (tokrat sta nas razveseljevali tudi reševalni psički Zara in Kali), 
sva si potem, ko smo se razšli, privoščila še dodatek po svoje.Nehalo je deževati in ker na Snežniku ni bilo ne časa ne vremena za rožice in druge stranpoti, sva se v Zagorju zapeljala za enim številnih kažipotov h gradu Kalec. Slikoviti grajski stolp z razvalino gradu, drevoredom in
cvetočimi travniki v okolici je kljub kislemu vremenu privabil precej sprehajalcev. Če že niso častilci Miroslava Vilharja, so pa uživali v pomladi. Midva tudi. Videla sva prve grozdaste hrušice letos, cele oblake belo cvetočih grmov in dreves in travnike, rumene od pomladanskih jegličev. Opazila sva tudi smerne tablice za Krpanovo pot, zamisel za kak nov pohod. Skratka, noben dan ni tako deževen, da ne bi mogel biti tudi prijeten.
Ni komentarjev:
Objavite komentar