Dan zmage

Danes je za naju z Janijem pravi dan zmage. Pohod ob žici okupirane Ljubljane je bil prav na 9. maj in po 33 km (po drugih podatkih 35 – mogoče so le obrnili zaporedno številko letošnjega pohoda: 53) sva si z zadoščenjem obesila okrog vratu zasluženi medalji. Ko sva izračunala, da bova hodila kakih 8 ur, nisva pričakovala česa posebnega, saj po hribih pogosto hodiva dlje in še strmino je treba premagovati, tu pa bova ves čas hodila po ravnem. Uvrstitev pohoda v tale dnevnik se vam mogoče zdi nekoliko sporna. No, tavanje res ni, ker je pot večinoma dobro označena (danes še dodatno), toda pohod je zelo slovenski (pravzaprav ljubljanski, a je moj kljub 30-letnemu »stažu« v Komendi še vedno zapriseženi Ljubljančan precej pogosto ugotavljal, da tu ali tam še ni bil in da tega ali onega še ni videl) in Golovec, edini hrib, na katerega sva se povzpela, je kljub pohlevnosti še vedno hrib.

Začela sva pri AMZS za Bežigradom. Jutro je bilo lepo in prijetno sveže. Tudi čez dan ni bilo hujše vročine, po številnih drevoredih in na Golovcu nas je božala senca, »obljubljene« plohe in nevihte pa so se tudi nekje zamudile. Na osmih kontrolnih točkah (še v Jaršah, ob Zaloški, na Fužinah, ob Dolenjski, na Livadi, ob Tržaški in pri Koseškem bajerju) so nam pritiskali žige ter delili vodo in sadje. Čeprav najraje pohajava sama, me tu množica ni motila, saj se ob takihle priložnostih v meni prebudi nekaj aktivizma iz mladih let. Veselje je videti staro in mlado, kako skupaj merijo kilometre – najbrž starejši res zaradi spominov in tovarištva, mlajši pa bolj zaradi druženja in rekreacije. Srečala sva kar nekaj znanih Slovencev pa tudi znancev. Ob poti je bilo videti mnoge, ki se nam sicer niso pridružili, a so tudi izkoristili lepo soboto: balinarji ob Balinarski poti so kakopak balinali, v Murglah so igrali tenis, po Koseškem bajerju so spuščali modele jadrnic. Veselili so naju drugačni, lepi ali vsaj zanimivi deli Ljubljane in novi pogledi nanjo. Na stebrih ob lepo urejeni poti sva prebirala imena podjetij, ki so podprla njeno gradnjo; mnogih ni več in nekaterih imen se niti ne spomniva.

Izkazalo se je, da naju pohod po trdi podlagi bolj utruja kot še tako strmi hribi. Asfalta sicer ni veliko (razen po Šiški, kjer nama je bilo tudi sicer najmanj všeč, ker označenost nekoliko šepa, za nameček pa je bila ta zadnja etapa, ko so naju že pošteno bolele noge, tudi najdaljša), a mehke gozdne poti in grizenje v strmine so najinim nogam očitno ljubši. Nizki pohodni čevlji noge tudi manj obvarujejo pred »stresom« kot sicer težji gojzarji. Toda na koncu sva se kljub bolečim nogam počutila kot zmagovalca.