Gobavica in Rašica – dve mušici na en mah

Res nista kdo ve kakšni »muhi«, a za popoldne po službi čisto dovolj. Bilo je že v sredo – na, pa je že nedelja. Na Rašici sva bila doslej enkrat iz Povodja in enkrat čez Gobavico, a po drugi poti (takrat še ni bilo tegale dnevnika). Na Gobavico sva se povzpela iz Mengša s parkirišča pod njo (od zadnjič so ga asfaltirali), za Mengeško kočo pa sva nadaljevala tako kot takrat, ko sva osvajala najvišji vrh naše občine, dokler naju ni kažipot Rašica usmeril levo. Dobro označena mehka senčna pot po prijetnem gozdu se zmerno vzpenja in spušča, kot nalašč za pretegovanje udov po dopoldanskem sedenju v pisarni.

Pod Mengeško kočo sva splašila zajca. Med prvomajskimi prazniki sva jih na Velebitu v dveh dneh videla šest, pri nas pa še nikoli nobenega – ali ta mengeški le potrjuje, da je letos zajčje leto? Zaslišala (in začutila!) sem tudi prvega komarja letos; upam, da se ne napoveduje tudi komarjevo leto. Ko sva se spustila na drugo stran Gobavice, naju je pozdravil vzorno cvetoč spomladanski travnik, kakršnih se spominjam iz otroštva. Na Marinem hribu pa je Jani nenadoma vzkliknil: »Lej jo!« In so bile šmarnice. Zelo redko jih vidiva. V gozdu je cvetelo še precej smrdljivk (kako krivično ime za rožo, ki nič ne smrdi in nama je zelo všeč, posebno nazobčani listi), nežnih dolgolistnih naglavk in drugih rož, tudi jagod. Vso pot je bilo precej zimzelena, a šele z višino ga je krasilo čedalje več čudovitih modrih cvetov. Ne vem, kaj me je prijelo: »pogovarjala« sem se s kukavicami. Veliko se jih je oglašalo, a najbrž nisem nobene pretentala. Toliko o favni in flori.

Kake četrt ure od kažipota Rašica leži ob poti kvadrast kamen z vklesanim mrežastim vzorcem. Če kdo ve, kaj je to, naj mi, prosim, pove, zelo sem radovedna. Kmalu zatem se začne grebenska pot. Nama se sicer ni zdela posebno grebenska, a tako piše na kažipotih. Vodi mimo več kotanj, po obliki podobnih vrtačam, in manjših posek, poraščenih s praprotmi. Po uri in tričetrt sva stopila iz gozda pri geodetski točki, »bogatejši« za (recesijski?) napis , spomeniku heroju Koscu, po katerem se imenuje vrh (spet ima spominsko ploščo, zadnjič je manjkala), in razglednem stolpu na Rašici. Zlezla sva gor, veliko se pa nisva obirala, ker se je napovedoval dež.

Vrnila sva se malo drugače: pri prvem odcepu za Dobeno in Mengeško kočo sva zavila desno. To je pot, označena na zemljevidu Ljubljana in okolica, tako imenovane grebenske pa na zemljevidu sploh ni. V 40 minutah sva prišla na pot vzpona in nato v eni uri na izhodišče. Zadnje četrt ure naju je »spodbujal« dež. Lepo, da je počakal skoraj do konca!